Tiskane izdaje
Ljubljana – Iz Društva kriminalistov Slovenije (DKS), katerega predsednik je Jakob Demšar, upokojeni kriminalist z dolgoletnimi izkušnjami, je te dni prišla zelo kritična izjava. »V DKS se iskreno sprašujemo, ali mar utopično razmišljamo, da bomo spreobrnili mnoge dolgoletne napake te države.«
»In to kljub samo nekajdesetletni zgodovini države, ki se nam je na mnogih področjih, če omenimo samo razgrabljanje nekdanjega skupnega premoženja, izpridila in ki ni nič drugega kot ena sama neskončna kloaka kjer se kopiči smrad prevar, laži, zlorab in nemoči politike ter različnih nadzornih mehanizmov in kjer je domovinsko pravico dobilo sistematično izkoriščanje, zapeljevanje in opeharjenje državljanov, je za Delo dejal Demšar.«
To je zelo ostra ocena razmer v Sloveniji. Smo res prišli že tako daleč?
Naša izjava je res ostro napisana, ker smo prepričani, da so razmere v Sloveniji res zelo kritične. V našem društvu se s politiko sicer ne ukvarjamo, a lahko zelo jasno povemo, da po našem mnenju ukrepi politike niso bili dobri. Pri tem imamo v mislih dolgoletne ukrepe, ki so Slovenijo pripeljale do teh razmer.
Kje vidite največjo težavo, ki je pripeljala do teh razmer?
Če se ozreva na področje, ki nas zdaj najbolj pesti, torej tajkunizacijo in s tem povezane bančne luknje, je treba povedati, da se te stvari niso dogajale v nekih zaprtih krogih, za katere politika ni vedela. Menim, da so politiki neposredno ali posredno sodelovali pri mnogih rabotah. Ne glede na to, ali so bili levi ali desni. Politika sprejema zakonodajo in mimo politike takšnih stvari ni bilo mogoče izpeljati. Ne samo jaz, mislim, da smo vsi kriminalisti prepričani, da je bilo na tem področju storjenega bistveno premalo. Mogoče je pritisk javnega mnenja na politiko z vstajniškim gibanjem vred zdaj tako močan, da lahko utemeljeno sklepam, da se sedanja vladajoča politika zaveda kritičnosti teh razmer, povezane tudi z mnogimi kriminalnimi zgodbami. Koliko pa jim bo uspelo, je seveda drugo vprašanje. Bodimo optimisti.
Menite, da gre za zvonjenje po toči?
Večinoma da, čeprav se nekaj gotovo še da rešiti. Mislim, da smo precej zamudili, saj smo v pravosodju zadnjih deset do 15 let spali. Kljub množici kazenskih ovadb, ki smo jih v dolgih letih gospodarske tranzicije podali za zelo huda gospodarska kazniva dejanja, ni bilo pravzaprav nobenih obsodilnih sodb. Nekako je bilo videti tako, kakor da kriminalisti nismo sposobni napisati dobre, argumentirane kazenske ovadbe in da tožilci ne znajo dati nič od sebe. Zadnje relativno visoke obsodilne sodbe za gospodarski kriminal, ki jih v Sloveniji nismo bili navajeni, so po mojem tudi produkt ostrega javnega mnenja.
Sodišča sicer praviloma ne smejo poslušati javnega mnenja, saj to lahko privede do linča, toda tudi sodniki so del družbenega vsakdana in vidijo, kaj se dogaja. Trdim pa, da je to prepozno in da je takšnih zgodb, ki so povezane s tajkuni iz znanih gospodarskih družb, kot so SCT, Primorje, Viator & Vektor, Merkur, precej več. Ta Avgijev hlev je nemogoče počistiti. Na nekaterih bistvenih mestih manjkajo odlični strokovnjaki, na primer sodniki. Ko je sodišče razpisalo prosta delovna mesta za specializirane sodnike, ki naj bi sodili v najhujših primerih, je bilo prijav katastrofalno malo.
Omenili ste nekatere največje družbe, katerih zgodbe smo lahko spremljali od prevzema do propada, v nekaterih primerih tudi do sodnega epiloga. Kaj pa zgodbe tistih, ki v javnosti niso tako odmevale?
Lastninjenje oziroma plenjenje narodnega bogastva, gledano skozi podjetja, ki so izvirala še iz socialističnih časov, se je začelo kmalu po letu 1991. Takrat se je kriminalistična policija močno udejstvovala pri odkrivanju takšnih kaznivih dejanj. Po mojem spominu smo sredi 90. let skupaj s takratno Službo družbenega knjigovodstva spisali okrog 500 kazenskih ovadb, povezanih z nezakonitim lastninjenjem gospodarskih družb. Mislim, da so od tega državni tožilci vložili 50 obtožnic, obsojenih pa je bilo pet ljudi, in sicer na mizerne pogojne oziroma denarne kazni. Takrat torej država z vsem svojim mehanizmom praktično ni znala postaviti meje dovoljenega. Posledice vidimo danes. Od plenjenja, zavajanja ljudi pa vse do popolnega ignoriranja delovne zakonodaje – veliko delodajalcev na primer preprosto ni plačevalo več prispevkov za socialno varnost in pokojninsko zavarovanje svojih delavcev, svoje žepe pa so si znali dodobra napolniti.
Kdo torej ni opravil svojega dela?
Najbrž vsak nosi svoj del bremena in lahko bi naštel vrsto organov. Imamo polno nadzornih mehanizmov, ustanovili smo vrsto različnih agencij, ki pa so bili velikokrat brezzobi tigri. Posebne vloge niso odigrali.
Kako pa vidite vlogo Komisije za preprečevanje korupcije in zadnje dogajanje v zvezi s tem?
Delo KPK cenim, mislim, da so naredili velik korak naprej v razumevanju, kaj je korupcija. Sprožili so val prijav, s katerimi se je srečevala tudi kriminalistična policija. Mislim, da ima komisija večinoma tudi zadostna pooblastila. Odstop vodstva pa mi ni povsem jasen in mislim, da bi morali vztrajati. Najbrž ne poznam vseh razlogov, ki so jih privedli do tako drastične odločitve. Mogoče so domnevali, da samo to lahko povzroči hud potres na politični ravni, da se začnemo končno zavedati, da so razmere resne.
Mogoče so dobili občutek, da se borijo z mlini na veter. Imajo kriminalisti kdaj takšen občutek?
Verjetno tudi vsak kriminalist kdaj pride do točke, ko se vpraša, zakaj naj še vztraja. Ampak vztrajati je treba, saj ni drugih institucij, ki bi to vlogo prevzele. Življenje je borba, in če greš v takšno službo, se moraš boriti do konca. Iluzorno je pričakovati, da bo politika sledila vsem predlogom stroke. Na drugi strani so vedno ljudje, ki bodo temu nasprotovali, saj so sami vpleteni v različne nečednosti. To ne sme biti vzrok, da vržeš puško v koruzo.
S kritiko slabega dela se je srečevala tudi policija. V preteklosti smo bili v konkretnih primerih priča tudi besednim dvobojem med tožilstvom in policijo, ko je šlo za prevzemanje odgovornosti za napake.
Seveda ne morem idealizirati dela nobene državne službe, niti kriminalistične policije, kjer sem preživel skoraj 30 let. Kljub vsemu trdim, da dela dobro, seveda pa so napake možne. Je pa treba premisliti, ali je bolje, da se o napakah javno pere umazano perilo, ali se je treba usesti in pogovoriti, kje so bile storjene napake in kaj narediti, da jih v prihodnje več ne bo. So pa kritike lahko tudi neupravičene. Tudi domnevno nezakonito pridobljene dokaze v zadevi Balkanski bojevnik, kjer je bila večina obtoženih na prvi stopnji oproščena, je višje sodišče po pritožbi ocenilo drugače. Ko je Drago Kos komentiral izločanje dokazov, mu je predsednik okrožnega sodišča Anton Panjan cinično dejal, naj raje komentira nogometne tekme, kjer ima izkušnje, da pa sojenje ni nogometna tekma. A včasih mogoče ni tako daleč do tega. Kot v nogometu, kjer je včasih izid odvisen od sreče, je tudi na sodišču očitno včasih odvisno od sreče, kakšnega sodnika boš dobil in kakšna bo sodba.
Zdaj je v zadevi Balkanski bojevnik torej polčas, saj bo sodišče v tej zadevi odločalo še enkrat. Kakšen vpliv bo imel končni rezultat po vašem na ugled policije?
Gotovo velikega. Tudi mene so prijatelji, neuki prava, spraševali, kako so lahko kriminalisti tako nevedni in slabo poznajo področje zakonitega zbiranja dokazov. Zato bi obsodilna sodba v tako odmevni zadevi tudi tem ljudem pokazala, da preiskovalci niso delali z levo roko.
Kaj je treba narediti, da bi se razmere izboljšale in da bi ljudje spet dobili zaupanje v pravno državo, če govoriva o gospodarskem kriminalu?
Kljub blokadi zaposlovanja bo gotovo treba zaposliti več usposobljenih kriminalistov, to pa ne pomeni, da bodo odžirali denar za plače. Manjkajo na primer kriminalistični računalniški strokovnjaki za pregledovanje zaseženih datotek, to pa je lahko cokla hitrejšemu preiskovanju in dokazovanju. Dobra kriminalistična policija namreč ščiti državni proračun in lahko vanj posredno veliko prinese. Treba je tudi pospešiti dejavnosti na področju zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora tako v zakonodajnopravnem kot v operativnem smislu. Po mojih informacijah so tožilci v letu in pol, kolikor časa velja zakon, vložili tri tožbe za ugotavljanje nezakonito pridobljenega premoženja. Res gre za zahtevne postopke, a se mi to število zdi premajhno. Državo čaka na tem področju veliko dela. Nezakonito pridobljenega premoženja smo pobrali tako zelo malo, da nas je vse skupaj lahko vsaj malo sram.
