Prepozno spoznal, da bi bilo na sodišču bolje molčati

Zlatku Šariću, ki je na delo peljal roparja Damirja Muzafrovića, sodišče ni verjelo, da ni vedel za sopotnikove namene.

pet, 13.10.2017, 08:00

Ljubljana – Dve leti in šest mesecev je zaporna kazen, ki si jo je Zlatko Šarić prislužil zaradi ropa poštarja Mateja K. v sostorilstvu pred pošto na Duplici pri Kamniku 17. maja letos. Glavni akter te zgodbe je sicer Damir Muzaferović, proti kateremu je razpisana mednarodna tiralica, saj je na begu.

Ne tožilka Jerneja Pielick ne ljubljanski okrožni sodnik Marko Češnovar obtožencu nista verjela, da ni vedel, kaj Muzaferović načrtuje, ko ga je ta prosil, ali ga za 500 evrov odpelje v Kamnik, »ker ima tam neke opravke«. V preiskavi je Šarić povedal, da mu je na dodatno vprašanje, kakšne opravke ima, odgovoril, da »en biznis, stari, nič takega. Prijatelj, samo počakaš 20 minut in dobiš 500 evrov«. Da bi bilo bolje takrat pred preiskovalni sodnikom molčati, je Šarić spoznal šele, ko je zadeva prišla pred okrožnega sodnika. Čeprav je ves čas postopka molčal in se tako zagovarjal z molkom, je v zaključnih besedah obžaloval, da je pred preiskovalnim sodnikom karkoli rekel.

»To sem storil samo zaradi tožilke, ki mi je rekla, da bom šel v hišni pripor, če bom povedal po resnici, sicer pa v pripor. Tega sem se bal in sedaj se to zlorablja, saj sem zgolj na podlagi te izpovedi obtožen nečesa, česar nisem storil. Zame bi bilo bolje, da bi molčal, četudi bi bil v navadnem priporu,« je dejal in hkrati obžaloval, »da se je to zgodilo« in da nikakor ni vedel za Muzaferovićev načrt. V nasprotnem ga namreč tja s svojim avtomobilom ne bi peljal, po samem dejanju, ko je Muzaferović pritekel do njegovega pola bele barve s črno streho, pa je bil v šoku, ves prestrašen in je ravnal po navodilih sostorilca. »Žal mi je, da sem pištolo vrgel v potok, bal sem se, da me bodo po krivem obtožili, kar me tudi zdaj,« je še povedal.

Zlatko Šarić. Foto: Marko Feist

Neumnosti, »ki jim tudi sami težko verjamejo«

»Odločilen je bil vaš prispevek, ker ste ga tja peljali, ga od tam hitro odpeljali ter po dejanju skrili orožje,« je povedal sodnik ter dodal, da se tudi njemu zdi manj razumno to, da je tja šel s svojim avtomobilom. »Ampak tu bi bili, čeprav bi šli z drugim avtomobilom. Niso vas identificirali zaradi avtomobila, ampak ker je nekdo vozil za vami.« Spomnil ga je tudi, da bi, če Muzaferovića takrat ne bi peljal tja in bi se ta tja peljal sam, na sodišču namesto njega zdaj lahko sedel pobegli ropar, pa še denar bi bil odkrit. »Rop je bil uspešen, ker gotovina ni bila vrnjena,« je spomnil.

Sodnik se je opredeli pa se je tudi do trditve obrambe, da bi obtožencu lahko kvečjemu očitali »skrajno naivnost, kar pa za zdaj ni kaznivo dejanje, niti znak kakšnega kaznivega dejanja«. »Na sodišču se srečujemo s takšnimi neumnostmi, da tudi sami težko verjamemo, da se ljudje na tako diletantski način lotevajo stvari,« je »nečloveško naivnost« komentiral Češnovar. Dvomil ni niti o tem, da je takrat, ko je s cigareto v roki in ob odprtem oknu čakal na Muzaferovića, slišal tudi strele, ki jih je ta med bežanjem proti očividcem sprožil. Češnovar je sicer, kar zadeva kazni, v celoti sledil predlogu tožilke. Za rop v sostorilstvu je Šariću prisodil dve leti in štiri mesece zapora, za preklicano pogojno obsodbo (zaradi kaznivega dejanja zatajitve) pa še tri mesece zapora, enotna kazen se je glasila dve leti in pol zapora. Šarić, ki bo moral poplačati še stroške za oškodovančevo bolniško odsotnost, bo do pravnomočnosti sodbe še naprej v hišnem priporu. Njegova zagovornica Vanja Šišernik, ki je poudarila, da dokazni postopek v ničemer ni potrdil teze tožilstva, da je bil njen klient seznanjen z namero dejanskega storilca oziroma da jo je vzel za svojo ali da bi med njima obstajal kakšen dogovor, je že napovedala pritožbo.

»Ubil vas bom, če me ne spustite!«

Šarić in Muzaferović sta se tako tistega dne s polom pripeljala na parkirišče Osnovne šole Marije Vere, kjer je Muzaferović izstopil iz vozila in šel peš do zadnjega dela tamkajšnje pošte. Tam je počakal, da je tja s službenim vozilom prišel pismonoša, si nadel črno kapo z izrezi za oči in v trenutku, ko je poštni uslužbenec nameraval izstopiti iz vozila, s pištolo v roki pristopil do voznikovih vrat, jih odprl in zahteval denar. Nesrečnega pismonošo je spravil v neizhoden položaj, saj mu je cev pištole naslonil na trebuh. A ko je roparju odgovoril, da denarja nima, se je Muzaferović sklonil v vozilo do plastičnega zabojnika, v katerem je bila pošta in zagrabil posebno vrečke, v kateri je bilo 19.500 evrov in zbežal s kraja.

Pogumni poštar je stekel za roparjem in vpil, naj ga ustavijo. Kot nam je pripovedovala sogovornica, sta storilca takrat poskušala pridržati tudi dva mimoidoča stanovalca, a se ropar ni prestrašil. Še več. Tudi njima je zagrozil: »Ubil vas bom, če me ne spustite!« Nato pa je s pištolo dvakrat ustrelil v zrak.

Ropar je nato pritekel do osnovne šole, kjer ga je ves čas v svojem avtomobilu čakal Šarić, ki ga je nato takoj odpeljal s kraja. Pri bližnji Jakopičevi ulici ga je spustil iz vozila, v nadaljevanju pa v bližini naslova Jama 1 v Mengšu v potok Pšata odvrgel pištolo.

Prijavi sovražni govor