Priznal, da je zaradi groženj zabodel brezdomca

Tomi Kolar, ki mu očitajo umor v zapuščenem zaporu, pravi, da se mu je zaradi groženj stemnilo pred očmi.
Objavljeno
06. marec 2018 19.29
jer/Grcija
Aleš Andlovič
Aleš Andlovič
Maribor – »Žal mi je za to, kar se je zgodilo. Vem, da nisem ravnal prav, moral bi poklicati policijo in ga prijaviti zaradi groženj,« je včeraj dejal 39-letni Tomi Kolar, ko je na sodišču na dolgo in široko opisoval, kaj se je novembra 2016 zgodilo v prostorih nekdanjega, zdaj zapuščenega mariborskega zapora.

»Kot kaže, je zdravljenje mojega klienta uspešno, saj bi rad zdaj dopolnil svoj zagovor,« je sodišče včeraj še pred tem obvestil Kolarjev zagovornik Viktor Osim. Da se je Tomiju Kolarju razvezal jezik, je namreč presenetilo vse, ki so spremljali sojenje zaradi grozovitega umora 41-letnega brezdomca Ludvika Pukšiča. Obtoženi, zoper katerega so zaradi njegovega vedenja – vedel se je predrzno, kričal v sodni dvorani in žalil sodišče – odredili šest mesecev prisilnega zdravljenja na psihiatriji, je sicer že nekaj časa dajal vtis mnogo bolj urejenega človeka in predvsem mirnejše narave. Vendar kljub temu ni bilo veliko teh, ki so pričakovali, da bo natančno opisal dogodke tragičnega jutra.

Nož za obrambo pred potepuškimi psi

»Pukšič me je že dalj časa žalil. Grozil je, da bo zaklal mene in tudi mojo družino. To je podkrepil s kretnjo z roko, v kateri je imel nož. Pokazal je, kako bo to storil. Grožnje so bile že vsakodnevne. Tudi tistega jutra mi je, potem ko sta se s sostanovalcem Denisom Omanom zgodaj zjutraj vrnila domov, grozil. Potem sem poskušal zaspati nazaj, pa ni šlo. Stemnilo se mi je pred očmi. Stekel sem do njegovih prostorov v nadstropju nižje in ga začel zabadati,« je odkrito priznal Kolar.

Na vprašanje tožilke, kje je dobil nož, s katerim je zabodel pokojnega, je odvrnil: »Imel sem ga za vsakodnevno rabo. Pa tudi za samoobrambo. Veste, tam se je treba braniti tudi pred potepuškimi psi.« Nož je opisal in dejal, da je imel okrog ročaja povit samolepilni izolirni trak, da mu med opravili ni spolzel iz roke. »Mislim, da se je rezilo odlomilo, ko sem ga zadel v kost. Odvrgel sem še ročaj in pobegnil,« je razložil.

Da so se med Kolarjem in Pukšičem vnemala nesoglasja, bi menda lahko povedal tudi tretji sostanovalec nekdanjih zaporov, Denis Oman. Ta bi moral pričati, a ga na sodišče, menda tudi zaradi tega, ker mu poštar nikakor ne more vročiti vabila, ni bilo. O nesoglasjih ima sicer obtoženi svojo razlago: »Za prepir sta vedno potrebna dva. Jaz z Ludvikom Pukšičem nisem bil v sporu. Njegove grožnje so bile bolj monolog. Sem mu pa res rekel, naj preneha, opozoril sem ga, naj neha groziti, drugače bom jaz zaklal njega, če bo z grožnjami nadaljeval.«

Kar 14 vbodnih ran

Podrobnosti o tem, zakaj je pokojni umrl, je pojasnila patologinja Tatjana Bujas. Ta je opravila obdukcijo in naštela kar 14 vbodnih ran. Dvanajst jih je bilo na hrbtu, ena na glavi in ena v predelu trebuha. »Umrl je zaradi izkrvavitve,« je sodišču dejala obducentka in nadaljevala: »Zagotovo pa je med vbadanjem z nožem še živel. Tkivo je namreč drugačno pri živem in mrtvem človeku.« Na vprašanje, kako dolgo je ranjeni po napadu še živel, je imela izvedenka natančen odgovor: »Med 15 in 30 minut. To je odvisno od človekove konstitucije. Toda do šoka pride po izgubi približno 20 odstotkov krvi, kar v praksi pomeni, ko bolnik izgubi liter krvi. V tem primeru kri ni brizgala, saj z vbodi nista bila zadeta ne srce ne katera od aort.«

O preteklosti Kolarja, katerega identiteto je včeraj na sodišču potrdil njegov bratranec (obtoženi je namreč že na prvem naroku vpil, da on ni Tomi Kolar in da je policija prijela napačnega), bi na sodišču moral spregovoriti oče obtoženega Gvido Kolar. Vendar se je priča, ki sinu v sodni dvorani ni namenila niti pogleda in je zakorakala mimo njega, sklicevala na zakonsko možnost, da zoper bližnjega sorodnika ne bo pričala. Zato je sodišče prebralo njegovo zaslišanje iz preiskave. »Nazadnje sva se videla spomladi leta 2016, ko sva šla nekaj pojest na Lentu. Tomi je že pred desetimi leti odšel od doma, pravzaprav sem ga sam postavil pred vrata, saj je bil depresiven. Tedaj sva se tudi sprla in prišlo je do prerivanja. Sin se je dvakrat zdravil na psihiatriji,« je med drugim dejal Gvido Kolar.

Spominjal se je tudi, da so sina dvakrat iskali policisti, menda v zvezi z najdbo trupla na Pohorju. Kako naj bi bil Tomi Kolar povezan z moškim, čigar posmrtne ostanke so gobarji našli nedaleč od hotela, ni znal pojasniti. Ker ni povezav s tem primerom, pa tudi ni bilo razloga, da bi to še podrobneje raziskovali.

Kolarja so po dogodku sicer prijeli nedaleč od Ormoža, ko je menda skušal pobegniti in je hodil proti meji s Hrvaško. »Tam sem nekaj časa prebival na domačiji starih staršev. Zato sem se malo peš, malo z avtoštopom odpravil v tiste kraje,« pa je sam včeraj povedal o tem.