Rjuha in žleb, pomočnika pri odhodu na svobodo

Pobegi iz zaporov: obsojencev, ki brez dovoljenja pristojnih predčasno odidejo s prestajanja zaporne kazni, je pri nas le za vzorec.

Objavljeno
01. november 2015 17.25
Motiv iz zaporov na Dobu pri Mirni 14.aprila 2014.
Mitja Felc, kronika
Mitja Felc, kronika
Ljubljana – Kopanje rovov in lukenj, spust po rjuhah in plezanje po žlebovih, žaganje rešetk in drugi bolj ali manj spektakularni načini za vnovično življenje zunaj zaporniških zidov so pri nas sicer redki, a nikakor nepoznani primeri pobegov iz zaporov. Od leta 1991 pogrešajo štiri zapornike ali pripornike, ki se na hladno niso nikoli več vrnili.

Neprostovoljno spanje na zaporniški žimnici ne veseli nobenega obsojenca, a se jih večina s tem sprijazni in do konca odsluži družbi za grehe, ki so jih storili. A se najdejo posamezniki, ki se nikakor ne sprijaznijo s sankcijo za njihovo nezakonito početje, zato iščejo načine, kako bi prestajanje zaporne kazni »predčasno odslužili«. Pobegi z zaprtih oddelkov slovenskih zaporov so precej redki, v zadnjih dveh letih ga niso zabeležili, največ je primerov, ko obsojenec izkoristi dobroto zaporniških delavcev in se ne vrne z začasnega izhoda. To se je lani zgodilo 32-krat, a ob tem v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij poudarjajo, »da je bilo lani 2014 obsojencem in mladoletnikom skupno podeljenih skoraj 15.000 zunajzavodskih ugodnosti, pri čemer je do zlorab prišlo v 60 primerih oziroma v 0,4 odstotka primerov«.

Spuščanje in plezanje

Zadnji odmevnejši pobeg iz slovenskih zaporov je leta 2013 izvedel že večkrat obsojeni tatič Robert Trščinar. Sedemindvajsetletnik je bil nastanjen na Povšetovi v Ljubljani, in sicer v mansardnem delu zavoda. Noč po božiču je prežagal rešetko, se povzpel na streho, po strehi prišel na drugi del stavbe in se po vrvi, spleteni iz rjuh, spustil na nadstrešek. Nato je moral le še preplezati žičnato oviro, pa je že bil na parkirišču sosednje bolnišnice. A so ga čez čas izsledili in zanj pripravili posteljo z novo rjuho.

O svojevrstnem pobegu smo mediji takrat pisali le kakšen mesec pred Trščinarjevim podvigom. Nenavaden način poti na prostost je utrl obsojeni Urban Prelac, ko se je na ljubljanskem okrajnem sodišču bliskovito zagnal iz razpravne dvorane. Obdolženi je na sodišče prišel v spremstvu dveh pravosodnih policistov. Kot je to običajno, razen v izjemnih primerih, je bil v razpravni dvorani brez lisic. Prelac je izkoristil nepazljivost pravosodnih policistov in pobegnil iz dvorane, na zunanji strani vrat pa je bil v ključavnici ključ. Prelac sodnice, zapisnikarice in pravosodna policista ni pozabil zakleniti v dvorano. Čeprav sta pravosodna policista hitro razbila vrata in se pognala za njim, mu je uspelo pobegniti. Tudi on je čez čas spet žulil zaporniško žimnico.

Pobeg, ki ga je sredi maja 2011 iz najbolj varovanega slovenskega zapora izvedel takrat 28-letni bolgarski pripornik Dimitar Belberov, se zdi povsem filmski, a je bil kot pripadnik tujske legije fizično precej v prednosti v primerjavi s povprečnim sojetnikom. S sprehajališča se je povzpel skozi varovano žico na zgornje okno, od tam je po žlebu splezal na streho, visoko skoraj devet metrov, in se po drugi strani zgradbe varno spustil na tla. Za njim se je izgubila vsaka sled, a se je pred tedni kljub vsemu oglasil na krškem sodišču in priznal očitke tožilstva, da je čez mejo tihotapil prepovedane steroide.

Tragična (poskusa) pobega

Manj sreče pri poskusu pobega je imel februarja 2011 40-letni Sead Batanović, državljan BiH, ki je bil med drugim obsojen zaradi nasilništva, izsiljevanja in ropa. Svoboda mu je še posebej zadišala na zdravljenju v bolnišnici Golnik. Na okno bolniške sobe v četrtem nadstropju je navezal rjuhe in brisačo, da bi se spustil na bližnjo streho, a je pri tem padel z višine približno deset metrov. Hudo poškodovanemu so ponudili zdravniško pomoč, a je zaradi poškodb pozneje umrl v kliničnem centru.

Pobeg se je leta 1994 slabo končal tudi za Milana Skodiča, ki so ga sodniki zaradi vlomov za 14 let preselili na Dob. Med prevozom iz zapora do bolnišnice je od nekod potegnil malokalibrsko pištolo in zavpil: »Fantje, zdaj je pa dost' tega!« Skozi jekleno mrežo, ki loči kabino od potniških sedežev, je pištolo nameril vozniku v glavo in temu ni preostalo drugega, kot da uboga. Skodič je paznika celo ustrelil v zadnjo plat, a jo je ta odnesel brez hujših poškodb. S streli pa so odgovorili tudi pazniki. Čeprav je Skodiču takrat uspelo pobegniti, ni dolgo dihal na svobodi. Po nekaj mesecih neuspešnega iskanja so njegovo okostje našli blizu kraja pobega. Izkazalo se je, da je bila usodna krogla enega od paznikov.

Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij ta hip beležijo štiri pobege iz zaprtih delov zavoda, kjer obsojenci oziroma priporniki roki pravice še niso dosegljivi. Med njimi je Leon Bojić. Ta je veliko spretnosti pokazal že pri ropu celjskega Lidla, ko je s skupino pomočnikov ponoči splezal na streho trgovine, tam pa so izrezali odprtino nad prostorom, ki ni bil varovan z alarmom. Potem ko so se splazili noter, so na stranišču počakali, da so v službo prišle prodajalke. Z noži in pištolami so presenečene prodajalke prisilili, da so jim izročile ključe trezorja, iz katerega so nato vzeli 42.000 evrov. Pozneje so poskušali oropati še šentjurski Lidl, a so jih v trgovini namesto prodajalk pričakali specialci. Je pa Bojić nato 20. februarja 2010 pobegnil z dvorišča celjskega zapora, priprt je bil samo 19 dni. Kot maček je splezal po žlebu, po strehi je prišel do druge strani stavbe, se po strelovodu spustil do strehe delavnic in skočil s štirimetrskega zidu.

Prav brutalen načrt pobega sta februarja 2004 skovala novogoriška pripornika. Pod pretvezo, da v sanitarijah njune celice pušča voda, sta poklicala dežurnega paznika. Ko je ta vstopil v celico, ga je eden od njiju napadel z električnim kablom, ki je bil na eni strani vključen v električno omrežje, z druge strani pa sta odstranila zaščitno izolacijo. Elektrika je paznika močno stresla, posledice pa bi bile verjetno tragične, če ne bi posredoval drugi paznik.

Iz kriminalca v zvezdnika

Prav na vrh med ubežniki gotovo sodi legendarni ropar Darko Škoda, ki je zaslužen, da so bili časopisi nekaj časa polni naslovov: Škoda je spet pobegnil. Ne ve se, kdo se ga je bolj bal, poštarji ali bančni uslužbenci. Zaradi množice oboroženih ropov si je prislužil 15-letno zaporno kazen, a ni bilo rešetk, ki bi ga zadržale dolgo. Mož iz Preddvora je povzročal velike težave paznikom in varuhom pregona, s štirimi pobegi je na prvem mestu slovenske lestvice. Pobegniti je poskušal celo, preden je prvič ugledal jetniško celico, a so mu policisti to med prevozom v ječo preprečili. Med ljudmi je postal celo tako priljubljen, da so psihologi svarili, da ga mediji iz kriminalca spreminjajo v zvezdnika. A se je njegova slava končala junija 2000. Pri Kranju je skočil z mosta v reko Kokro in umrl. In to takoj, ko mu ne bi bilo treba več bežati. Prvega aprila 2000 so ga namreč pogojno izpustili in poslali na psihiatrično zdravljenje v Begunje.

Tudi nekdanji gojenec prevzgojnega doma Radeče, takrat 19-letnik iz Ljubljane, ki je imel do leta 1997 na vesti kar 475 kaznivih dejanj, se ni mogel navaditi na red in disciplino. Iz prevzgojnega doma je pobegnil kar petnajstkrat. A je treba poudariti, da je pot na svobodo iz prevzgojnega doma, za razliko od pravih jetniških celic, precej preprosta, saj ni prav posebnega varovanja in visokih ograj.

V filmskem slogu bežijo tudi dekleta. Pred več kot desetletjem so zaposleni v ženskem zaporu na Igu našli prazno celico in prežagane rešetke na oknu. Z okna pa so visele med seboj zvezane rjuhe. Namesto na svobodi je pripornica, osumljena številnih goljufij, končala v ljubljanskem kliničnem centru. Med šestmetrskim spustom se ji je namreč strgala rjuha. Le dve leti po njenem podvigu je podobno poskušalo pobegniti tudi pet drugih obsojenk.