Roparju s sladoledom sedem let in pol zapora

Za 39-letnega Jeseničana Nermina Lovića, ki je za zapahi preživel že 15 let, nova kazen za rop banke in pošte.

Objavljeno
03. november 2013 18.47
Marjana Hanc, Kranj
Marjana Hanc, Kranj

Kranj – Na kranjskem okrožnem sodišču so 39-letnega Jeseničana Nermina Lovića zaradi ropov 5. junija letos, ki jih je v manj kot eni uri izvedel najprej na pošti v Lescah in nato v poslovalnici Gorenjske banke na Jesenicah, dosodili enotno kazen sedem let zapora in pol, odredili odvzem zaseženih 7600 evrov in mu zaradi ponovitvene nevarnosti podaljšali pripor.

»Ne bom več tukaj. Najbolje, da mi dosodite 20 let. J ... se vsi skupaj. Sodbo mi kar pošljite v zapor!« je vzkipel Lović po sklepnih besedah tožilke Alenke Primožič, ki ga je označila za nepoboljšljivega, in zagovornika Dušana Csipöja. Ker ni želel biti več v sodni dvorani, sta ga pravosodna policista pospremila najprej na cigareto pred sodišče in nato v pripor, sodnica pa je izrekla sodbo v njegovi nenavzočnosti.

O Jeseničanu, ki je po istem vzorcu oropal dve finančni ustanovi na Gorenjskem in je že 15 let svojega življenja prebil za zapahi (njegov kazenski list se je začel polniti leta 1997 s posilstvom, nadaljeval pa se je z obsodbami za več tatvin in velikih tatvin, napad na uradno osebo, več prepovedanih prehodov čez državno mejo, ponarejanje denarja, goljufijo, prepovedan promet in trgovino z drogami), smo že večkrat poročali. V preskusni dobi pa je, kot je poudarila sodnica Andrijana Ahačič, ki je povsem sledila predlogu tožilke, Lović zagrešil dve kaznivi dejanja ropa.

Na predobravnavnem naroku septembra, kjer ropov ni priznal, saj se ju ni spominjal, se je branil, da to ni njegov stil in da je tistega dne zaužil veliko tablet. »Moje telo je bilo tam, glava pa ne. Jaz s svojo glavo nisem bil tam.« Če bi krivdo priznal, bi tožilka predlagala šest let in deset mesecev zapora, kar pa se je obrambi zdelo preveč. Zagovornik Dušan Csipö je tedaj opozoril, da je tožilstvo obtožbo spisalo, kot da je bil obtoženi povsem prišteven, čeprav naj bi izvedensko mnenje pričalo o tem, da je bilo dejanje storjeno v bistveno zmanjšani prištevnosti. »To pa bi moralo odsevati v kazni, ki jo ob priznanju krivde predlaga tožilstvo,« je opozoril odvetnik Csipö.

Na glavni obravnavi konec septembra je najprej pričala bančna uslužbenka, v sredo, 30. oktobra, pa še poštna uslužbenka. Obe je Lović, ki je bil nezamaskiran in brez rokavic, zaprosil za prazen list, na katerega je napisal: To je rop ... Na koncu pa je pripisal še: Hvala! Poštna uslužbenka je pojasnila, da je imel ropar v levi roki sladoled (tega je kupil v bližnji slaščičarni, v kateri je tik pred ropom povpraševal, kje je pošta!). Dejal ji je, naj se drži napisanih navodil, sicer utegne priti do nepotrebnih žrtev. Pokazal je na torbico, ki jo je imel obešeno čez ramo pod jakno, iz nje pa je gledal črn ročaj pištole. »Deloval je mirno, čudno, ni bil kot običajna stranka,« je roparja opisala oškodovanka, ki je prosila sodnico, da med njenim pričanjem obtoženi ne bi bil v sodni dvorani.

To, ali je Lović res imel pištolo ali ne, na posnetkih kamer ni bilo razvidno in tudi policija je v preiskavi ni našla. Je pa zato policija Loviću zasegla 7600 evrov: kje je razlika do 8735 evrov, kolikor jih je odnesel skupaj, prav tako ni raziskano.

Lovićev zagovornik Dušan Csipö si je prizadeval, da bi sodišče izločilo izvedensko psihiatrično mnenje in angažiralo skupino izvedecev, ki ne bi zgolj prebrali predhodnih diagnoz iz več psihiatričnih bolnišnic, saj se je Lović 5. junija ob ropih na zares neroden način razkazoval. »Ta dejanja so milo rečeno čudna in nenormalna,« je menil Csipö in zahteval, naj se njegovi stranki odredi obvezno psihiatrično zdravljenje. Toda sodnica Andrijana Ahačič je očitno sledila tožilkini razlagi, da Lović ni bil zamaskiran zato, ker ni želel zbujati pozornosti ob prihodu in odhodu s pošte in banke, ter še, da je takšno obnašanje skladno z njegovimi značajskimi potezami, te pa so: brezkompromisno sledi svojim željam in se ne ozira na posledice. V obrazložitvi sodbe je sodnica pojasnila, zakaj ni odredila obveznega zdravljenja. »Tega interesa Lović nima, razvidno je, da v preteklosti na zdravljenjih ni vztrajal. Pri zadnjem v Begunjah ga je zapustil po dveh dneh. Vsak mora sam pokazati interes, da se začne zdraviti,« je poudarila sodnica.

Sodba še ni pravnomočna, zagovornik pa je že napovedal pritožbo.