S peresom do boljših možnosti

Ljubljana – »Vsak dan v zaporu je zelo dolg. Vsaka ponujena roka, vsaka podpora pomaga, da boš lahko postavil življenje­ v normalne smernice,«­ pravi­ Nevenka Lekan, udeleženka projekta Vključujemo in aktiviramo!, ki ga s pomočjo Evropskega socialnega sklada v edinem ženskem zaporu na Igu izvaja Javna agencija za knjigo.

Projekt, ki traja od leta 2016 do 2019, temelji na delavnicah, ki jih vodijo slovenski pisatelji, pesniki in ilustratorji, namenjen pa je razvoju in izvajanju interdisciplinarnih programov socialne aktivacije, vključevanju ranljivih družbenih skupin v dejavno življenje in zagotavljanju boljših možnosti pri vključevanju na trg dela. »Predstavnikom teh skupin omogočamo ustvarjalno razmišljanje v povezavi s kulturo, predvsem knjigo,« pojasnjuje direktor agencije za knjigo Aleš Novak. Udeleženci usposabljanja pridobijo nove izkušnje in znanja, pri obravnavi literarnih del z mentorjem pa se naučijo nastopanja v javnosti, lažjega oblikovanja misli in sporazumevanja ter kakovostnejšega preživljanja časa.

Štiri ciljne skupine

Koordinatorica projekta Mojca Bergant Dražetić iz Javne agencije za knjigo pojasnjuje, da projekt vključuje štiri ciljne skupine. Letos poleg zapornikov še ljudi z motnjami v duševnem razvoju, prihodnje leto ga bodo razširili na ljudi s težavami v duševnem zdravju in tiste, ki se zdravijo zaradi odvisnosti od prepovedanih mamil. Cilj projekta je, da bi se vanj do leta 2019 vključilo 200 udeležencev. Izdelki uporabnikov bodo ob koncu vsakega projektnega leta izdani v zborniku, dodaja Zarika Snoj Verbovšek, prav tako iz agencije.

»Prvi odzivi kažejo, da je projekt dobro zastavljen,« povzema izkušnje Novak, generalni direktor uprave za izvrševanje kazenskih sankcij Jože Podržaj pa meni, da je projekt » vnesel v naš prostor pomembno novo vsebino«. Aktivacija zaporniške populacije je namreč zahteven projekt, saj so del tega predvsem socialno šibkejši, manj izobraženi in manj razgledani posamezniki, ki med prestajanjem kazni po večini težijo k temu, da bi jim čas čim prej minil. V zavodih za prestajanje zaporne kazni letos delujejo tri skupine, in sicer v zaporih na Dobu in v Kopru ter v ženskem zaporu na Igu. Nadaljevali bodo v mariborskih in celjskih zaporih, kjer si želijo vključiti v projekt tudi mladoletnike.

Boljša samopodoba

Znotraj sistema izvajajo vrsto programov, povezanih z rehabilitacijo in vključevanjem v normalno živ­ljenje po prestani kazni. Posamezniki v zaporu se še intenzivneje kot zunaj soočajo s pomanjkanjem samozavesti, slabo samopodobo, odprtimi vprašanji, s katerimi se na prostosti niso ukvarjali. »Marsikoga primora, da se začne spraševati o sebi, o bodočnosti,« pravi Podržaj in dodaja, da je marsikdo v zaporu odkril v sebi neki talent. Projekt je še na začetku, a je glede na pozitivne odzive prepričan, da ga bodo izvajali še naprej.

»Tudi mi si zaslužimo novo priložnost. Jaz sem to priložnost izkoristila. Hvaležni smo za vsak tak projekt in zelo radi sodelujemo,« dodaja Nevenka Lekan, udeleženka projekta v ženskem zaporu. Mentorica, pisateljica Cvetka Bevc, jim je v veliko pomoč, za kar so ji hvaležni, pravi, dobrodošel pa je vsak gost, vsak nasvet, da tisto, kar je kdo prej mogoče pisal na skrivaj, zdaj lahko kot tretja oseba izlije na papir in s svojo zgodbo pomaga tudi drugim, pravi Lekanova. V gosteh se bo zvrstilo deset pesnikov in pisateljev ter deset strokovnih sodelavcev. Med gosti z različnih področij, ki so jih že ali jih še bodo obiskali, so tudi Tomo Križnar, Maja Vidmar, Suzana Tratnik, Miha Mazzini, Darij Zadnikar, Ervin Hladnik Milharčič in Vinko Möderndorfer.

Zapornice, vključene v projekt, so stare od 20 do 50 let, med njimi so tako tiste, ki nimajo končane osnovne šole, kot posameznice z višjo izobrazbo.

Iz zapora bolj usposobljene

Cvetka Bevc se je, kot pravi, vključila v projekt z zavestjo, kaj ponuditi udeleženkam, da bodo po prestani kazni prišle iz zapora bolje usposobljene, kot so bile prej. Ena izmed udeleženk je na primer dejala, da bi se, če bi vedela za take delavnice, preden je prišla v zapor, njena življenjska pot verjetno zasukala stran od kriminala.

Po besedah Bevčeve udeleženke projekta pogosto predstavijo svoje osebne izkušnje, ki jih lahko skozi literarno predelavo prikažejo na drugačen način, s tem pa travma ni več travma, ampak literarno delo, do travmatičnega dogodka pa lahko vzpostavijo distanco. »Udeleženke so v izražanju mnenj vedno bolj kreativne in samozavestne, razmišljajo o različnih temah, na primer o svoji izvorni družini, o družini, ki so si jo ustvarile, o družbi in tabujih.«