Šefu samskega doma leto in osem mesecev zapora

Maribor – Na eno leto in osem mesecev zapora je okrajna sodnica Tanja Husar obsodila upokojenca Milana Šorga, ki je v svojem samskem domu z 275 posteljami prijavil 1876 tujcev. Njegova družba M Efect, kjer je Šorgo prokurist, mora plačati 100.000 evrov kazni.

Sodnica Šorgu ni verjela, da je zgolj pomagal ubogim ljudem, ki nimajo kje bivati, po njenem prepričanju so obdolženega vodili drugi vzgibi – zaslužek. Kot edino olajševalno okoliščino je pri odmeri kazni upoštevala, da še ni bil obsojen, sicer bi ga za rešetke poslala še za dalj časa, je pripomnila.

Po besedah sodnice je Šorgo točno vedel, kaj je delal, saj je povedal, da se s tem poslom ukvarja že več kot 40 let: »Zagotovo je vedel, da samski dom nima kapacitet za bivanje teh oseb.« Verjela je tudi pričam, ki so povedale, da v domu niso bivale, ampak so bile na tem naslovu v Štrekljevi ulici v Mariboru le prijavljene.

Tožilka Romana Kac je sodišču predlagala, naj Šorga zaradi overovitve lažne vsebine obsodi na eno leto in deset mesecev zapora, njegovemu podjetju pa naj odmeri 120.000 evrov denarne kazni. Vztrajala je, da je bil Šorgo tisti, ki je na upravni enoti vlagal obrazce o prijavi začasnega prebivališča oziroma je to storil eden izmed njegovih podrejenih.

Izkoriščal bedo delavcev

»Vedel je, da te osebe v samskem domu nikoli ne bodo bivale,« je podarila Kaceva. Postregla je še z izračunom, da je Šorgo ob tolikšnem številu prijavljenih tujcev teoretično zagotavljal le 0,74 kvadratnega metra na stanovalca. Izkoriščal je bedo delavcev, je bila ostra tožilka, saj bi bili delodajalci dolžni zagotoviti nastanitev, ne pa družba M Efect.

»Glejte, to delam 40 let. Moj način dela ni bil nikogar prevarati. Prepričan sem, da sem vedno delal transparentno. Ta pripor pa me je ponižal. Kjer koli sem, sem cenjen, daleč od tega, da bi imel status kriminalca, kot se mi očita,« je poudaril 66-letni Šorgo in zanikal, da bi zavajal uslužbenke upravne enote. Dejal je, da tujcev ni nikoli vprašal, kaj bodo počeli v Sloveniji, saj za to ni bilo potrebe.

Obramba: Ukrepati bi moral upravni organ

Njegov zagovornik Žiga Stamenkovič je ob koncu sojenja kot tri ključna vprašanja izpostavil: ali je to dejanje sploh kaznivo, ali je bil Šorgo dolžan vedeti za namen gostov in ali je sploh vedel za njihov namen. Po njegovem prepričanju je upravni organ tisti, ki ima vse vzvode za odpravo sumljive prijave, a se jih ni posluževal. Šorgo pa ni bil dolžan vedeti za namen prebivanja in ga ni dolžan preveriti, je prepričan odvetnik.

Po njegovih besedah Slovenija nima dovolj niti hotelskih kapacitet, kaj šele nastanitvenih zmogljivosti, da bi vsem 120.000 tujcem, ki jim je izdala dovoljenja za začasno bivanje, zagotovila streho nad glavo. Večina teh tujih delavcev, zaposlenih pri slovenski delodajalcih, namreč dela po Evropi, je vztrajal ves čas postopka: »Obtožba je neživljenjska. Ne more Milan Šorgo jamčiti za vsakega.«

Po ugotovitvah policije je Šorgovo podjetje z navidezno prodajo storitve začasnega bivanja pridobilo vsaj 200.000 evrov prihodkov, tujci pa so baje lažje prišli do ugodnosti, kot so denarna pomoč, pravica do zdravstvenih storitev, otroški dodatek in znižano plačilo vrtca. A Šorgo vztraja, da je žrtev sistemske napake, obtožni predlog pa konstrukt.

»Da bi si pri teh letih privoščil kriminalno dejanje? Nikoli,« je dejal. »Delodajalci so prišli k meni, mislil sem, da je vse v redu.« Pojasnil je, da so tudi njega nagovarjali, naj vzame 120 evrov za posteljo na mesec, a tega ni hotel: »Pa je najlepše pokasirati prazno posteljo. Številka je res velika, priznam. A lahko bi bila še večja, če bi se šel kriminal in bi služil. Moj cilj ni bil zavesti državne organe, saj so vedeli, kaj se dogaja.«