Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred dnevi je beloruski tovornjakar na počivališču Ravbarkomanda zalotil 43-letnega državljana Češke, ko mu je ta med spanjem izmaknil torbico z dokumenti in denarjem ter zbežal. Belorus se je pognal za njim in ga tudi ujel. Takrat je Čeh potegnil nož in tovornjakarja porezal. Napadenega je to tako razbesnelo, da je z njim pošteno obračunal.
Belorus je dokumente in denar sicer dobil nazaj, zaradi napada na tatinskega Čeha pa si je prislužil kazensko ovadbo zaradi povzročitve hude poškodbe.
Po črki zakona je šel predaleč, čeprav je branil tako svoje imetje kot sebe. Pri tem se gotovo postavi vprašanje, kaj storiti, če se iz oči v oči srečate z vlomilcem ali tatičem. Predvsem, kako ukrepati, ko ta nad vas dvigne roko. Odgovor na to ni preprost, pravi odvetnik Marko Makuc iz Odvetniške družbe Grobelnik.
»Kakšne so lahko pravne posledice, če lastnik, lahko tudi imetnik, najemnik in drugi upravičenec zasači vlomilca in na to odgovori z aktivno obrambo oziroma napadom na storilca in ga pri tem poškoduje, je tako rekoč nemogoče enopomensko odgovoriti, saj je to odvisno od vrste okoliščin posamičnega primera,« pravi odvetnik.
Od tega je odvisno, ali bo lastnik, ki se postavi v bran storilcu in mu s tem povzroči poškodbo (ali kakšno drugo škodo), kazensko in civilnopravno odgovarjal ali ne.
Makuc pojasnjuje, da kazenska in civilna odgovornost osebe, ki brani svoje imetje, gotovo ne sledi, če je bilo dejanje – napad na vlomilca – storjeno v silobranu. »Kazenskopravno gledano, v takšnem primeru sploh ne govorimo o kaznivem dejanju, ker dejanje, storjeno v silobranu, ni protipravno.«
Težava nastane, ko varuhi pregona ocenijo, da je bil silobran prekoračen. »To pomeni, da je bila aktivna obramba neizogibna in sočasna, lastnik pa bi z obrambo presegel njeno nujnost. Na primer poškodoval storilca več, kot bi bilo neizogibno treba, da se ubrani pred napadom vlomilca. Takrat bo lastnik, ki prekorači silobran, lahko tako kazensko kot civilno odgovoren za svoje ravnanje in narejeno škodo.«
Silobran je opisan v kazenskem zakoniku kot »tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega sočasen protipraven napad«.
O silobranu praviloma govorimo, kadar bo storilec vlomilski pohod nadgradil še s fizičnim napadom na lastnika, ko ga bo ta zasačil. V takšnih primerih, če bo obramba sočasna napadu in če bo lastnik samo toliko poškodoval napadalca, kot bo to za preprečitev napada neizogibno treba, za povzročeno škodo, kot rečeno, ne bo odgovarjal.
Kadar storilec lastnika ne napade, čeprav ga ta zaloti pri nečednem početju, bi lahko govorili o silobranu samo takrat, kadar bi vlomilec svoje ravnanje nadaljeval – še vedno naprej kradel stvari, brskal po omarah in podobno –, lastnik pa bi to s silo preprečil. A bi moral paziti, da sila ne bi bila prevelika. Po domače, v poštev pride, denimo, odrivanje ali udarec po roki.
O silobranu nikakor ne moremo govoriti, če se zasačeni storilec lastnika ustraši in dejanja preneha, saj takrat obramba sploh ni potrebna, pravi odvetnik. Pri tem doda, da bi bilo v takšnem primeru ravnanje lastnika, ki bi samo obvladal storilca do prihoda policije in ga pri tem nekoliko poškodoval, vsaj po civilnem pravu, v okviru samopomoči, dopustno.
Maščevalnost, objestnost ali razdraženost so lahko povod, da se tudi žrtev vlomilca ali tatu znajde na napačni strani zakona. Makuc je jasen: »Ko se zasačeni storilec ne bi z ničimer upiral in ne bi napadel lastnika ter bi svoje ravnanje prenehal, lastnik pa bi ga iz maščevalnosti ali razburjenosti napadel, bi lahko tudi sam storil kaznivo dejanje lahke, hude ali posebno hude telesne poškodbe, kar bi lahko imelo za posledico tako kazenski pregon kakor civilno odgovornost.«
Sliši se morda nenavadno, a čeprav zalotite neznanca, ki vam krade, je treba ohraniti mirno kri, saj se maščevalnost lahko slabo obrestuje.
Ob prekoračenem silobranu ima zadnjo besedo sodišče. To bi v kazenskem postopku pri odmeri kazni skoraj gotovo upoštevalo vzroke in nagibe tako storjenega kaznivega dejanja in bi nesporno drugače kaznovalo za enako posledico oziroma enako poškodbo nekoga, ki iz maščevalnosti namenoma pretepe vlomilca, kot nekoga, ki to stori, denimo, v afektu.
V civilnem postopku bi sodišče v vsakem primeru upoštevalo soprispevek storilca pri škodi, ki bi jo na koncu, ob takšnem ravnanju lastnika, utrpel, pri čemer je jasno, da bi bil soprispevek pri razdraženosti bistveno večji kakor v primeru utrpljene škode zaradi maščevalnosti ali objestnosti lastnika.
Kadar napadeni prekorači silobran, kazenski zakonik na splošno določa, da se takšen storilec kaznivega dejanja sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, pa se mu sme kazen tudi odpustiti.
V praksi to pomeni, da so dobljene poškodbe napadalca in tistega, ki se je branil, najmočnejši pokazatelj, ali je šlo za dopusten ali prekoračen silobran. Odvetnik to ponazori s pojasnilom, da bi težko sklepali, da je bil silobran dopusten, če bi imel lastnik, h kateremu je bilo vlomljeno, nedolžno prasko, vlomilec pa hudo telesno poškodbo.
»Seveda je pri dopustnosti silobrana treba tehtati prav vse okoliščine, na primer enakost sredstev (silobran bo praviloma prekoračen takrat, ko bi se tisti, ki se brani, na golorokega napadalca spravil z orožjem), fizične lastnosti napadalca in tistega, ki se brani. Težko bi se na silobran skliceval človek močnejše postave, ki bi poškodoval otroka, ki mu je kradel. Prav zaradi vseh teh in še vrste drugih okoliščin je nemogoče na splošno odgovoriti, kdaj bi bila neka obramba s silo dopustna in kdaj ne,« je sklenil odvetnik Makuc.
