Tiskane izdaje
Ljubljana – »Zlati maturant« 20-letni Simon Vogel je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti na grozljiv in zahrbten način umoril svoje 23-letno dekle Klavdijo. Pretresljive podrobnosti umora, kaj se je dogajalo za vrati družinske hiše v Sostrem zadnjega junijskega dne, so prišle na dan šele ob izreku sodbe.
Vogel je usodnega dne prišel iz kopalnice v svojo sobo in Klavdijo najprej napadel s hrbta, kamor jo je zabodel štirikrat. Potem je padla po tleh, ležečo na tleh pa jo z nožem v prsni predel zabodel še najmanj petkrat. Nato je nož zamenjal za kladivo in z njim Klavdijo sedemkrat udaril po vrhu glave, nato pa še sedemkrat po obrazu.
Obtoženi je na predobravnavnem naroku sprejel ponudbo tožilke Nikolaje Hožič, ki mu je v zameno za priznanje krivde ponudila 18 let zapora. A ker se Voglov zagovornik Borut Markošek ni strinjal z višino kazni, so na naroku za izrek kazenske sankcije zaslišali Voglove starše in sestro Martino, pa tudi sosedo Marijo W. in sodnega izvedenca psihiatra. Tožilstvo je hotelo neposredno zaslišati mamo pokojne Klavdije Renato Čučnik, ki je v postopku priglasila tudi premoženjskopravni zahtevek, a je zaradi hudih zdravstvenih težav ta predlog opustila, zato so njeno izjavo le prebrali.
Zaradi odškodnine na pravdo
Sodnica Špela Koleta je v petčlanskem senatu po zaslišanju prič Voglu odmerila 17 let zapora, plačati mora tudi stroške sodnega postopka, pooblaščenca Klavdijine mame, ki od Vogla zahteva okoli 74.000 evrov odškodnine, pa je napotila na pravdo. Sodba še ni pravnomočna.
»Že v šoli sem se počutil bolj oddaljen od družbe, da bom 'ziher' storil nekaj slabega. Sploh potem, ko sem zapadel tudi v droge in računalniške igrice. Tri tedne po umoru se nisem zavedal, kaj sem storil. Vsak dan mi je žal za to,« je na sodišču povedal Vogel. Spregovoril je o svojih strahovih, o tem, da je bil večkrat agresiven predvsem do mame, da je bil večkrat na psihiatriji, tudi hospitaliziran, da pa se nikoli ni prav zares zdravil, ker tega ni hotel, da je razmišljal o samomoru, »da sem se počutil, kot da vidim veliko grozo v tem računalniku«, tudi v Klavdiji je usodnega dne videl demona. »Mislil sem, da mi želi slabo. Bil sem nasilen do nje, tudi ona do mene,« je razlagal Vogel. Pa tudi o tem, kako je zapadel v droge. In čeprav preiskava na dan umora ni pokazala prisotnosti nobenih psihoaktivnih substanc, Vogel trdi, da je kakšen teden prej vzel LSD. »Zagrabila me je jeza, še sam ne vem, zakaj, a imel sem občutek, da mi bere misli,« je zajokal.
Obtoženčeva mati je na sodišču povedala, da je bil Simon »krasen otrok, brihten, radoveden, dokler mu ni pri 10 letih v roki počil baterijski vložek in mu je nekaj špricnilo v oko, takrat se je v njem pojavil strah«. Postal je nepotrpežljiv, omejitev ni prenesel, zato mu z očetom tudi nista mogla postavljati mej.
Po njenih besedah so mu ob eni od agresivnih epizod ugotovili psihotično motnjo, ki pa se je menda ni dalo zdraviti. Ko je spoznal Klavdijo, so bili vsi domači veseli, saj sta se lepo razumela. »Klavdija je bila zelo mila in mirna. Ko se je vpisal na faks, jo je hotel pustiti, zamenjal je celo telefonsko številko, a je Klavdija prek nas spet vzpostavila stik. Takrat smo prvič opazili, da je bil agresiven tudi do nje, ko je nanjo vpil po telefonu,« je še pojasnila Voglova.
Ko je enkrat poklicala Klavdijina mati Renata, zaskrbljena, ker je njena hči s povito roko in v modricah, »sem ji svetovala, naj pokliče policijo, a Klavdija tega ni hotela. Rekla sem ji, naj gre stran, naj ga pusti, da ji ne bi storil kaj hujšega. Takrat si še nisem mislila, da je sposoben ubiti,« so tudi njo premagale solze. No, te njene besede je Čučnikova v pisnem zagovoru zanikala, češ da sta se o tem pogovarjali šele na Klavdijinem pogrebu.
Tik preden je pod njegovimi rokami umrla Klavdija, bi moral na zdravljenje v komuno v Španijo, tudi letalsko vozovnico je že imel, a si je premislil. Kot sta pojasnila starša, sta mu dala ultimat, da se mora odseliti, najti službo, ker je študij računalništva opustil, ali pa oditi v komuno.
