Tiskane izdaje
Ljubljana - Franc Sablič, vodja Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), ki je opravil levji delež pri raziskovanju ropa sefov SKB, pravi, da imajo zdaj v evidenci 130.000 prstnih odtisov in 22.000 profilov DNK. To je slaba novica za marsikaterega kriminalca.
Franc Sablič pojasnjuje, da ob vzrokih za sum, da je nekdo storil kaznivo dejanje, policisti lahko vzamejo bris ustne sluznice, prstne odtise in osumljenca fotografirajo.
Skrbnik evidence prstnih odtisov in evidence profilov DNK je NFL. Po zadnji politiki večine evropskih držav se profil DNK jemlje že pri manjših kaznivih dejanjih. »Iz malega raste veliko, in če manjša kriminaliteta ni pokrita, so tudi huda kazniva dejanja slabše raziskana,« pravi Sablič.
Slovenija ima za zdaj relativno majhno bazo podatkov, okrog enega odstotka slovenske populacije, medtem ko je v drugih državah okrog odstotka in pol, v Veliki Britaniji pa je v bazah profilov DNK celo deset odstotkov prebivalstva.
Roparji SKB bi se morali roki pravice sicer uspešno izogibati kar 50 let, da bi sledi, ki so jih pustili za seboj, po zakonu morali izbrisati iz evidenc (kazniva dejanja bi vmes zastarala), kot to velja za kazniva dejanja, za katera je zagrožena kazen najmanj deset let zapora.
Vodja biološkega oddelka na NFL Aleksander Regent, ki je v Sloveniji vpeljal preiskave DNK, pravi, da je bilo zahtevkov zanje lani okrog 2400, kar je približno tretjina vseh zahtevkov, ki jih dobi NFL. V biološkem oddelku so procesuirali približno 17.000 vzorcev. Preiskave niso poceni. Regent pojasnjuje, da je cena po stroškovniku s potrošnim materialom, amortizacijo aparatur, a brez njihovega dela, 80 evrov za preiskavo.
Ne gre tako zlahka kot v nadaljevankah
Ljudje delo forenzikov poznajo večinoma iz ameriških televizijskih nadaljevank, a te so lahko precej zavajajoče, pravi Sablič. V njih ena oseba, največkrat lepotica v visokih petah, opravlja več služb hkrati in odkrije sledi, v nekaj minutah opravi analize in dobi rezultat, nato pa prime storilca.
A ne gre tako zlahka. Za zavarovanje in iskanje sledov na kraju kaznivega dejanja namreč skrbijo kriminalistični tehniki. Sledi delo forenzikov v laboratoriju, ki napišejo poročilo o preiskavi in ga predajo kriminalistom, ti pa na podlagi tega opravijo hišne preiskave, zbirajo obvestila in podobno ter na koncu primejo storilca.
Regent dodaja, da ta proces lahko traja več ur oziroma dni, celo več mesecev, saj je za analize potreben čas. Sploh pri mešanih sledeh DNK se lahko zaplete. Zmotno je tudi misliti, da vsaka analiza prinese rezultat v bazi prstnih sledi ali profilov DNK.
Regent pravi, da so nadaljevanke forenzikom najbolj škodile zato, ker so kot edini vir obveščenosti o forenzičnem delu vzbudile prevelika pričakovanja. Ne le javnosti, temveč tudi policiste pa tudi sodnike je na primer že zanimalo, ali lahko forenziki ugotovijo, ali je neka dlaka odpadla z žive ali mrtve živali, kakor so videli v eni od nadaljevank. Neka sodnica je celo poklicala v laboratorij in spraševala, zakaj ne morejo procesirati nekega profila DNK s kozarca, če pa je tak postopek videla na televiziji.
Nadaljevanke, pojasnjuje Regent, pa po drugi strani zelo dobro prikazujejo opremo, s katero delajo forenziki, in metode, ki jih pri tem uporabljajo. Sablič dodaja, da nekatere stvari potekajo hitreje od drugih. V primeru tragičnega ropa zlatarne Papler, kjer je storilec za seboj pustil odtis dlani, je lahko NFL v manj kot 24 urah operativcem postregel z informacijo o osumljencu, saj je šlo za »cold hit« - storilec je bil že v bazi. V primeru SKB, ko storilca v bazi očitno ni bilo, to ni bilo mogoče. Lani je bilo tovrstnih zadetkov iz baz prstnih odtisov in DNK sledi sicer 686.
Prstni odtis je edinstven in najboljša možna sled
Najboljša sled, ki jo za seboj lahko pusti storilec, je prstni odtis, ki je edinstven. Takoj za njim je sled DNK, pri kateri je možnost, da se pojavita dve osebi z enakim profilom, zanemarljiva (razen pri enojajčnih dvojčkih). Regent pojasnjuje, da imata največ sledi DNK kri in slina, najmanj pa sledi prijemanja. Forenzik jih tako lahko dobi tudi z oblek, ki jih je kdo nosil.
Sled DNK je sicer zelo obstojna. Iz sline jo je mogoče dobiti tudi po 20 letih. Je pa uspeh odvisen od več faktorjev, tudi od tega, kako je bila sled zavarovana, če je bila. Iz cigaretnega ogorka, denimo, bi lahko slino pridobili, čeprav bi bil izpostavljen dežju. Puščanju sledi DNK, pravi Sablič, se storilci kaznivih dejanj zelo težko izognejo, je pa včasih vprašanje, ali se te sledi najdejo in tudi zavarujejo. Včasih je problem tudi njihova kontaminacija.
Na NFL sicer še danes rešujejo zaostanke, ki so se nabrali, in po Regentovi oceni je na leto vsaj 100 zadetkov, ki se nanašajo na stare primere. »Evidenca preiskav DNK je kot majhna ura, ki tiktaka, in ko kdo po desetih letih na primer misli, da je zanj spet varno vlamljati, ga lahko prestrežejo in odkrijejo tudi njegove stare grehe,« pravi.
O delu forenzičnega laboratorija sodišča ne dvomijo
Franc Sablič je pojasnil tudi, da se je po letu 1998, ko je ustavno sodišče odločilo, da je bil center za forenzične preiskave v sestavi Policije zaradi hierarhije pristranski, zaradi česar so slovenska sodišča izvedenska mnenja zaupala tujim izvedencem, marsikaj spremenilo.
Nacionalni forenzični laboratorij je zdaj samostojna enota na Policiji, neposredno podrejena generalnemu direktorju Policije. Samostojno opravlja preiskave za potrebe policije, tožilstva, sodišč, vojske in drugih državnih organov. Laboratorij je pridobil vse potrebne akreditacije, zato sodišča o njegovem delu ne dvomijo več.
Sablič poudarja, da je od 68 sodelavcev NFL več kot 40 univerzitetno izobraženih, šest je doktorjev znanosti. Tudi oprema, s katero razpolagajo, je dovolj kakovostna, slabi so le prostori, v katerih delujejo. V gradnji je nov objekt, a je ta investicija edina, ki bo ob vsesplošnem rezanju stroškov ministra za notranje zadeve Vinka Gorenaka ostala, saj se vsi zavedajo, kako pomembno je forenzično delo za preiskovanje kaznivih dejanj.
Pri tem je pomembno tudi čezmejno sodelovanje, ki se nenehno izboljšuje, tako da zdaj lahko strokovnjaki iz Slovenije brskajo po bazah profilov DNK devetih tujih držav - vse evropske države tega sistema še niso vpeljale, ga pa vzpostavljajo. Slovenija je pri tem med naprednejšimi.
