Smrtno nevarni leteči psi

V AMZS centru varne vožnje so prikazali pravilen način prevažanja psov in drugih hišnih ljubljenčkov.

Objavljeno
10. januar 2018 22.31
Špela Kuralt
Špela Kuralt
Vransko – Mnogi od 230.000 registriranih psov v Sloveniji so redni sopotniki v osebnih avtomobilih. Zakon določa, da morajo biti psi pri prevozu zavarovani v boksu, vendar mnogi lastniki svoje štirinožce prevažajo povsem proste. V Centru varne vožnje AMZS na Vranskem so pokazali, da je tak način prevoza lahko smrtno nevaren tako za ljudi kot živali. Ne glede na njihovo velikost.

»Vozniki pse vozijo na zadnjih sedežih avtomobila, v prtljažnikih, spredaj pri vozniku, v torbicah, psi molijo glave skozi okno in podobno. Pes, ki je v bistvu v avtu prost, lahko pri trku zleti ven. Postane leteči pes. Poškoduje lahko voznika, seveda pa je to lahko smrtno nevarno tudi za psa. Dogajajo se tudi primeri, da ob prometni nesreči potem pes teka po kraju dogodka in je treba poskrbeti tudi za žival,« je opozoril vodja Sektorja prometne policije Ivan Kapun. Globa, če pes ni ustrezno zavarovan med vožnjo, torej v boksu, je 40 evrov. Lani je policija izdala 300 glob.

Boksi, v katerih morajo biti psi med vožnjo, so različnih velikosti, zato ni opravičila tudi za najmanjše pasme. Čeprav ima morda lastnik psa, ki ga zlahka spravite v žensko torbico, mora biti tudi tak pes v boksu, ki pa ga lahko postavite za sprednje sedeže. Sedež je nato treba pomakniti nazaj, da je boks fiksiran, da se ne more premikati. Fiksirati je treba tudi vse ostale, večje bokse. Kot je povedal Kapun, sta službena policijska psa, ker sta bila ustrezno zavarovana, preživela, čeprav se je kombi prevrnil. Komandir Policijske postaje vodnikov službenih psov Ljubljana Tadej Nagode je dodal, da imajo v novih vozilih bokse pritrjene, posebej imajo tudi urejeno dodatno varovanje boksov in opreme.

Dobro počutje v boksu

Medtem ko pes, ki se prosto premika po avtomobilu, lahko moti voznika, pa je po besedah strokovnjaka za vzgojo psov Davida Pogačnika tudi za psa boks primernejši med vožnjo: »Psi se v boksu počutijo bolje, je pa treba poskrbeti, da boks ni prevelik. V njem se psi umirijo, nekateri tudi zaspijo in se ne obremenjujejo z okolico.« Vendarle pa je treba psa na vožnjo in boks dobro pripraviti. »Nekateri psa vozijo le k veterinarju in tako se psi upirajo že, ko avto zagledajo. Psa je treba naučiti, da sprejema tako boks kot vožnjo. Najprej ga navadimo na boks, tudi s priboljški. Ko pes to usvoji, ga z boksom vred postavimo v avto. Potem avto vžgemo in šele potem zapremo prtljažnik. Proces navajanja je dolg,« je pojasnil Pogačnik.

Pogačnikovi psi so navajeni vožnje, vendar pa je bila prometna nesreča za psico travmatična, se spominja: »Ustrašila se je ob poku zračnih blazin. Ker je bila navajena vožnje, sem problem sicer rešil, vendar je trajalo. Bala se je skočiti v avto.« Prometne nesreče pa še niso imeli v Društvu enota reševalnih psov Slovenije, je povedal predsednik Marko Bručan: »Vsako leto z našimi psi prevozimo od 20.000 do 30.000 kilometrov, naša pot nikoli ni krajša od 500 kilometrov. V prikolici imamo šest fiksiranih boksov. Na daljše poti je treba vzeti zadosti tekočine, paziti tako na vročino kot mraz. Pri vročini je treba opozoriti, da je lahko problematičnih že 15 stopinj Celzija, saj je v črnem avtomobilu teh 15 stopinj lahko hitro 25. Vsaj vsaki dve uri se je treba ustaviti, da se pes sprehodi, pretegne in sprosti.«

Previdna vožnja

Zasilna rešitev poleg boksa je lahko tudi sistem, s katerim psa privežemo z varnostnim pasom v avtomobilu. Vsi strokovnjaki pa opozarjajo, da rešitev ni optimalna, pes se v tem primeru tudi še vedno lahko vsaj delno giblje po avtomobilu. Inštruktor varne vožnje pri AMZS Janez Marolt je dejal, da je ključno pravilo previdna vožnja. Glede živali na cesti pa je opozoril, da lahko živali pričakujemo predvsem tam, kjer je omejitev 50 kilometrov na uro: »Zunaj naselij je problem predvsem divjačina. Tam je vedno največ problemov, ko se začnejo vozniki umikati in zavirati, s tem pa mimogrede zletijo s ceste. Za voznika je najmanj problematičen še vedno čelni trk.«