So v odpoved srca vodile napačne odločitve?

Zaradi domnevno nestrokovnega zdravljenja po srčnem infarktu pred tremi leti svojci pokojnega pacienta terjajo odgovornost. Medtem ko so družinski člani prepričani, da je k smrti prispevalo odlašanje s transportom na intenzivni kardiološki oddelek, brežiška bolnišnica očitke zavrača.

Bolnik se je zaradi bolečin v prsnem košu 3. januarja 2012 oglasil pri svoji osebni zdravnici, ki pa je presodila, da je stanje resno in ga je kar sama odpeljala v brežiško bolnišnico. Tam so opravili osnovne preiskave in ugotovili srčni infarkt, zato so ga premestili v celjsko bolnišnico, kjer so mu naslednji dan opravili koronarografijo in mu vstavili stenta. Čez dva dni so ga v brežiški bolnišnici sprejeli na postinfarktno zdravljenje, a to po trditvah sorodnikov ni potekalo, kot bi moralo.

Premestitev v Ljubljano so organizirali sorodniki

Ko so mu 7. januarja odvzeli kri za preiskavo troponina, je bil ta močno povišan (kar nakazuje na infarkt), a delavci bolnišnice niso ukrepali, trdijo v tožbi sorodniki. Na ultrazvok vratnih žil, kamor ga je medicinska sestra odpeljala med popoldanskimi obiski, je menda brez nadzora čakal eno uro, ob devetih zvečer pa so sorodnike iz bolnišnice obvestili, da je njihov mož, oče in dedek doživel srčni zastoj, a da so ga uspešno reanimirali in da ga je treba čim prej premestiti v Ljubljano.

Čeprav so sorodniki vztrajali na premestitvi, saj da je zaradi tromboze stenta potrebna urgentna koronarografija, je zdravnica pričela bolnika ohlajevati, a tudi to ni bilo izpeljano, kot je treba. Kljub opozarjanju na trombozo stenta in insistiranju na premestitvi v ljubljanski klinični center se to ni zgodilo, zato so naslednji dan sorodniki sami organizirali helikopterski prevoz v Ljubljano, po besedah tam dežurnega zdravnika pa jih je lečeča zdravnica šele takrat prvič kontaktirala, torej 16 oziroma 17 ur po reanimaciji. V kliničnem centru so mu opravili koronarografijo in vstavili aortno črpalko, a je bilo prepozno. Bolnik je umrl.

Sorodniki so prepričani, da je k smrti prispevalo odlašanje s transportom na intenzivni kardiološki oddelek. »Pri hitri premestivi bi pokojni z veliko verjetnostjo preživel,« piše v tožbi njihov pooblaščenec, odvetnik David Sluga. Vsak od štirih članov ožje družine terja po 20 tisočakov za materialno in po 20 tisočakov za nematerialno škodo ter povračilo pogrebnih stroškov, torej skupaj 161.238 evrov.

Tožbeni zahtevek opirajo na mnenje avstrijskega zdravnika, ki so si ga pridobili sami in ki je ugotovil nestrokovno ravnanje zdravstvenega osebja brežiške bolnišnice, saj bi po njegovem moral biti pacient po uspešni reanimaciji takoj premeščen na kardiološki intenzivni oddelek, da bi lahko preprečili grozeči infarkt in pravočasno zdravili odpoved srca. Tega niso storili, kar je navsezadnje pripeljalo do smrti, ugotavlja avstrijski kardiolog. A njegove ugotovitve so za bolnišnico sporne, saj menijo, da je mnenje »neprepričljivo in v nasprotju s samim seboj«. Po eni strani sklepa, da bi pri hitri premestitvi pacient z veliko verjetnostjo preživel, po drugi pa da je odlašanje s takojšnjim transportom na intenzivni kardiološki oddelek pripomoglo k smrti zaradi odpovedi srca, torej le pripomoglo k očitno žal neoizogibni smrti, problematizirajo mnenje avstrijskega zdravnika v brežiški bolnišnici.

Bolnišnica: Zdravljenje v skladu z doktrino

Bolnišnica po drugi strani zavrača odgovornost in navedbe o nestrokovnem, brezbrižnem in nečloveškem ravnanju z bolnikom. Trditve o večurnem čakanju na prosto posteljo po vrnitvi iz celjske bolnišnice ne držijo, saj so mu jo uredili v roku pol ure, prejel je celotno terapijo, predpisano v celjski bolnišnici, prav tako so nemudoma izpeljali vse predpisane postopke reanimacije. Dežurni zdravnik brežiške bolnišnice je po telefonu govoril z ljubljanskim kardiologom in skupaj sta sklenila, da pacient zaradi slabega zdravstvenega stanja ni primeren za transport, zato tudi ne držijo navedbe, da so ljubljanske zdravnike kontaktirali šele 17 ur po reanimaciji, navaja bolnišnica.

Bolnišnica prav tako zavrača očitke o opustitvi pojasnilne dolžnosti in poudarja, da ne obstaja neposredna vzročna zveza med ravnanjem zdravstvenega osebja bolnišnice in smrtjo pacienta.

Kot poudarjajo, je bilo v strokovnem nadzoru zdravstvene zbornice ugotovljeno, da je bilo zdravljenje zaradi infarkta popolnoma v skladu z veljavno doktrino in sodobnimi evropskimi smernicami, prav tako so v nadzoru kot strokovno pravilno ocenili zdravljenje po nenadnem srčnem zastoju kot posledici prekatne fibrilacije, glede na bolnikovo stanje pa ne morejo govoriti o potrebi po takojšnji premestitvi in koronarni intervenciji.

Kot še dodajajo v bolnišnici, kjer predlagajo, da sodišče v pravdo pritegne zavarovalnico, pri kateri imajo zavarovano odgovornost, je bilo celotno zdravljenje strokovno pravilno in v skladu z veljavno doktrino.