Maribor − Direktorici zasebnega zavoda Naprej Jasni Vešligaj Damiš bodo zaradi suma goljufije spet sodili. Višji sodniki so namreč dobesedno v prah zmleli prvostopenjsko sodbo, v kateri po njihovem mnenju kar mrgoli kršitev zakona in nedoslednosti, zato je izrek sodbe nerazumljiv.
Če so obtožena Jasna Vešligaj Damiš, njen mož in delavci zavoda Naprej, ki so svojo šefico ves čas procesa v sodni dvorani podpirali v precej velikem številu, še lani oktobra sodišče zapustili s cmokom v grlu, lahko zdaj precej lažje dihajo. Višje sodišče je Vešligaj Damiševi nepravnomočno pogojno kazen v višini leta in pol s preizkusno dobo treh let ter 10.000 evrov denarne kazni razveljavilo, enako je storilo tudi s pogojno kaznijo pravni osebi zavodu Naprej v višini 100.000 evrov. S pritožbo tožilstva, ki je za obtoženo zahtevalo zaporno kazen dveh let in pol, se pritožbeni senat ni ukvarjal.
Tožilstvo ji očita
Pred senatom sodišča prve stopnje, ki mu je predsedovala okrožna sodnica Tanja Rot, se je zvrstilo zelo veliko prič, večinoma nekdanji in sedanji zaposleni zavoda Naprej. Njihove izpovedbe bi lahko razdelili v dve skupini, pri čemer so tisti, ki v zavodu še delajo, pričali v korist Vešligaj Damiševe, drugi pa so jo močno obremenili in bili proti njej tudi močno nastrojeni.
Obramba: gre za maščevanja obremenilnih prič
To je opazil tudi sodni senat, vendar je po besedah Rotove tem pričam kljub vsemu verjel. Nekdanja delavka Slavica Zrnko je, denimo, povedala: »Skupaj sva sedeli za mizo, pregledali sva evidence in morala sem narediti tako, kot je rekla. Zaradi pritiskov sem iskala drugo službo in odšla, ko mi je pogodba potekla.«
»Slavica Zrnko je moža policista izrabljala za dokazovanje svoje pomembnosti v centru Naprej,« je dejala obtožena in očitke zavrnila s pojasnilom, da je postopek pokazal, da so njej nenaklonjene priče daleč od verodostojnosti in da gre za očiten primer maščevanja, saj dela niso hotele in niso bile sposobne kakovostno opravljati.
Tudi njena zagovornica Tanja Kompara je poudarila maščevalno naravnanost nekaterih prič, ki jim obtožena ni hotela podaljšati delovnega razmerja. Njihove navedbe je označila za laične in zlonamerne ter pojasnila, da ZZZS plačuje le storitve oskrbovancev in vse so bile opravljene, plačilo malic in potnih stroškov pa sploh ne spada med plačila, ki jih izvaja ZZZS, ampak se financira iz sredstev ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kompara je dejala, da je opis obtožbe nejasen, nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, ker po njenem mnenju ni razvidno, kakšne storitve so bile zaračunane ZZZS, v kakšnem obsegu in vrednosti.
Nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju je bila po njenem prepričanju tudi sodba, čemur je višje sodišče prikimalo. Ugotovilo je, da na račun obtožene letita dva različna očitka glede višine premoženjske koristi, in sicer po seštevku v tabeli 72.040,47 evra, v nadaljevanju pa njena višina znaša vsaj 66.512,63 evra, čeprav se podatki v tabeli po modifikaciji obtožbe niso spremenili: »Dejansko je sodišče prve stopnje nespretno sledilo spremenjeni obtožnici in prezrlo v pritožbi zagovornice pravilno navedeno nedoslednost, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča dela izrek napadene sodbe nerazumljiv.«
Brez izvedenca financ
Ponovljen sodni proces bo, so odločili višji sodniki, potekal pred popolnoma novim sodnim senatom. Ta bo moral skrbno pretehtati pritožbene navedbe o zmotnih in nepopolnih ugotovitvah dejanskega stanja ter postopek dopolniti tudi s pritegnitvijo izvedenca finančne stroke.