Obsojeni nekoč vodilni v Mipu

Dokazana vsa očitana kazniva dejanja: zlorabe položaja in pravic ter preslepitve bank pri pridobitvi kredita.

pet, 17.02.2017, 12:35; spremenjen: 19:19

Prodaja premoženja do konca leta

V stečaju Mipa terja več kot 530 upnikov malo manj kot 90 milijonov evrov. Še neunovčenega premoženja je po zadnjih cenitvah za 21,5 milijona, a za poplačilo zaposlenih bo ostalo bore malo. Na zahtevo upnikov, predvsem Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), na katero so banke prenesla terjatve do Mipa, je dolgoletnega stečajnega upravitelja Miroslava Benedejčiča pred kratkim zamenjal Marko Zaman. Benedejčič, ki slabi banki očita, da želi premoženje zastonj, je razrešitvi nasprotoval tudi na sodišču, a višje sodišče je odločitev upnikov na začetku meseca potrdilo. Benedejčič je premoženje Mipa prodajal večkrat, vedno kot celoto, s čimer je pričakoval večje poplačilo zaposlenih, a neuspešno. Zaman bo, kot pojasnjuje, s prodajo spet poskušal nekje do junija, do konca leta pa naj bi večji del premoženja po pričakovanjih tudi unovčil.

Ljubljana - Vojteha Volka, nekdanjega prvega moža Mipa, je ljubljansko okrožno sodišče obsodilo na šest let zapora zaradi zlorabe položaja in pravic ter preslepitve bank pri pridobitvi kredita. Njegov sin Marko Volk in zet Martin Kovač sta po prepričanju sodišča preslepila banke. Vsakemu je sodišče prisodilo dve leti in šest mesecev zapora.

Zaradi dveh kaznivih dejanj, zlorabe položaja in pravic ter preslepitve bank pri pridobitvi kredita, je sodnica Jasmina Javornik Vojtehu Volku, vodilnemu v Mipu, izrekla enotno kazen šestih let zapora: tri leta in deset mesecev za prvo ter dve leti in osem mesecev zapora za drugo kaznivo dejanje.

Tožilstvu je uspelo v letu in pol dolgem kazenskem procesu dokazati, da je SID banka odobrila namenski kredit za financiranje dejavnosti Mipove srbske hčerinske družbe Kolbis, vendar je Volk del kredita, 500.000 evrov, namenil svoji italijanski družbi Eurovit, kjer so denar porabili za poplačilo posojil. Eurovit je Kolbisu nato vrnil 185.000 evrov, 315.000 evrov pa ne. To pomeni, da je nastala premoženjska škoda. Sodnica je poudarila, da je Volk izrabil svoj položaj in deloval v škodo družbe Mip.

Sodišče tudi ne dvomi, da so Vojteh Volk, Marko Volk in Martin Kovač tesno sodelovali pri vseh poslih v sistemu Mip, zato jih je spoznalo za krive preslepitve bank pri pridobitvi kredita. Bankam so prikazali boljše bilančno stanje, kot je bilo v resnici, zato jim je leta 2008 pet bank odobrilo za 6,1 milijona evrov kreditov. Sodnica je upoštevala oteževalno okoliščino, da so obtoženi dejanje zanikali, zato se tudi ni odločila za denarno, ampak zaporno kazen. Obtoženi so namreč do konca vztrajali, da so banke vedele, v kakšnem stanju je Mip.

Sodnica je v celoti pritrdila trditvam, ki jih je v obtožnici navedlo tožilstvo, kljub temu pa je izrekla nekoliko nižje kazni, kot jih je predlagala tožilka Mateja Gončin. Ta je s sodbo zadovoljna, ker jim je uspelo vsem trem obtožencem dokazati krivdo. Sodba je pomembna tudi zato, ker kaže, da v Sloveniji ne toleriramo tovrstnih kaznivih dejanj, je še opozorila.

V Mipu za kredite načrtno napihnili bilance

Obsodba nekdanjih vodilnih v Mipu na zaporne kazni je prišla tik pred obletnico začetka stečaja družbe, ki za seboj ni pustil le pogorišča na Primorskem, ampak tudi na severovzhodu Slovenije v Pomurki. Več kot 500 zaposlenih je ostalo brez dela, v bilancah bank so zazevale večdesetmilijonske luknje. A razplet aprila 2009, ko je Mip končal v stečaju, ne bi smel presenetiti nikogar, še najmanj bank upnic.

Mali delničarji so na sporne posle vodilnih v Mipu namreč opozarjali vsaj že leto prej, ko so želeli, da izredni revizor preveri posle s povezanimi družbami, za katere so sumili, da so v lasti vodilnih v Mipu, poslovanje z njimi pa namenjeno predvsem izčrpavanju Mipa. Šlo je za podjetja Vita Holding, Vita Commerce, Paolo Melingo in Eurovit, ki so skupaj obvladovale več kot polovico lastništva Mipa, hkrati pa vse z njim tudi poslovale. »Obstaja nevarnost, da so si prikrito izplačevali dobičke z namenom, da so lahko financirali odkup delnic Mipa,« so že leta 2008, ko se v Sloveniji o menedžerskih prevzemih še ni govorilo s tako močnim negativnim predznakom kot pozneje, opozarjali mali delničarji. Ti so predlog za nadzor nad štirimi največjimi lastniki Mipa na agencijo za trg vrednostnih papirjev sicer vložili že štiri leta prej, a nadzornik se takrat ni odzval. »Kot pooblaščenec malih delničarjev Mipa smo opozarjali na sum številnih nepravilnosti, za katere je bila menda odgovorna uprava, in sicer v zvezi z nezakonitim kupovanjem lastnih delnic, sumljivo prodajo znanja za izdelavo mortadele romunskemu podjetju za šest milijonov evrov, ki ni plačalo kupnine, in v zvezi s številnimi sumljivimi posli s pravnimi osebami, ki so bile povezane z upravo. Če so se komaj zdaj potrdili sumi nepravilnosti, je to zelo pozno, glede na to, kdaj so bili sporni posli narejeni. Od teh poslov je namreč že skoraj deset let. Predolgo ni bilo ukrepov, da bi lahko preprečili morebitna oškodovanja,« je danes za Delo povedal takratni zastopnik malih delničarjev odvetnik Kristijan Anton Kontarščak.

Fiktivni posli s sojinimi tropinami

Toda prav danes je bila s sodbo vseh treh vodilnih - Vojteha Volka, Marka Volka in Martina Kovača - potrjena večina omenjenih opozoril, tudi prelivanje namenskih denarnih sredstev med družbami v lasti družine Volk. Leta 2007 je Mip od SID banke prejel 2,25 milijona evrov posojila za nakup družbe Kolbis ter posojilo za nadaljnje poslovanje družbe Kolbis v znesku 2,25 milijona evrov. Čeprav prej Eurovit ni bil večji dobavitelj Kolbisa, sta podjetji julija 2007 sklenili pogodbo o poslu s sojinimi tropinami, čeprav jih družba Kolbis do takrat ni kupovala. Eurovit je izdal račun v vrednosti 750.000 evrov za sojine tropine brazilskega izvora, ki naj bi jih dostavili med avgustom in decembrom. Po pogodbi naj bi podjetje zagotovilo 70 odstotkov avansa, 30 odstotkov pa naj bi nakazali po končanem poslu. Izkazalo se je, da je to bil fiktivno dokumentiran posel oziroma da je to bil način za financiranje posojila družbi Eurovit, kjer so s 500.000 evri pokrili kredite. Od 500.000 evrov, kolikor jih je Kolbis nakazal podjetju Eurovit, je bilo pozneje vrnjenih 185.000 evrov, 315.000 evrov pa ni bilo vrnjenih nikoli. Družba Kolbis seveda nikoli ni prejela sojinih tropin.

Prenos tehnologije in znanja za izdelavo mortadele

Sumljivega posla s prodajo znanja za izdelavo mortadele so se vodilni Mipa lotili z romunsko družbo Carnig, ki naj bi bila partner z že razvito razvojno in prodajno mrežo vsaj nekaterih proizvodov. Leta 2007 sta Mip in Carnig podpisala pogodbo o prenosu tehnologije za proizvodnjo mortadele in poslovno-tehničnem sodelovanju, pri čemer se je Mip zavezal, da bo Carnigu dal na razpolago določen del strojne opreme v vrednosti od 300.000 do 400.000 evrov. Podjetje Vita Holding naj bi zato odkupilo 96,6-odstotkov Carniga. Toda nadaljnje sodelovanje in uresničitev projekta je bila onemogočena konec julija 2008, ko je to preprečil konzorcij slovenskih bank.
Toda čeprav je nakup Carniga propadel, se je Mip lotil posla s prodajo znanja v Romunijo: podjetje Carnig naj bi Mipu plačalo šest milijonov evrov za tehnologijo in znanje za izdelovanje mortadele. Izvedenec je med sojenjem ugotavljal, da je bila višina pogodbe - šest milijonov evrov! - nenormalno visoka za prihodke in kapital družbe Carnig, saj je znesek presegal celotne prihodke družbe leta 2008, obenem pa je presegal tudi vsa sredstva družbe (bilančno vsoto) na zadnji dan v letu za več kot sto odstotkov. V resnici je bilo to romunsko podjetje tik pred stečajem, kar se je potem v kratkem tudi zgodilo. Toda terjatev v višini šestih milijonov evrov je v Mipu bistveno popravila bilanco. Če Mip ne bi upošteval pogodbe v Romuniji, bi izkazoval izgubo v višini 4,5 milijona evrov, s tem pa bi bili tudi načrti bank s podjetjem drugačni.

Nekdanjemu vodilnemu v družbi Mip Vojtehu Volku (na fotografiji levo) je sodnica prisodila šest let zaporne kazni. Foto: Jože Pojbič/Delo

Vojteh Volk je poskrbel tudi za boljši poslovni izkaz podjetja Kolbis, kjer so v neuradnih poslovnih izkazih za leto 2007 ugotovili negativno poslovanje v višini 500.000 evrov. Na zahtevo Volka so bilanco popravili, povečali zaloge in s tem zagotovili pozitivni izid, kar je vplivalo tudi na poslovno bilanco Mipa. Poročilo Mipa za leto 2007 je bilo namreč ključno, ali bodo banke odobrile kredite ali ne. Toda na podlagi poslovnih rezultatov oziroma obetavnih bilanc, ki so jih pripravili v Mipu, so banke NKBM, Abanka, Unicredit, NLB in SID julija 2008 odobrile in nakazale kredite v skupni vrednosti 6,1 milijona evrov: NLB 1,4 milijona evrov, Unicredit 330.000 evrov, NKBM 1,8 milijona evrov, SIB 789.000 evrov in Abanka 1,7 milijona evrov. Šele po izrednem revizijskem pregledu so banke ugotovile, da izplačani krediti ne bodo nikoli poplačani.

Začetek konca

Zgodba se je začela lomiti, ko je Mip potreboval reprogram svojih obveznosti. Bankirji so se, kot je bilo mogoče slišati neuradno, začeli zavedati, da so vodstvu Mipa leta podeljevali posojila drug mimo drugega, da je zadolženost družbe veliko večja, kot je njeno premoženje, da je rok, v katerem bi morala družba razglasiti insolventnost, že zdavnaj mimo. V iskanju možnosti tako za reševanje celotne mesnopredelovalne skupine kot za reševanje bilanc bank, ki so takrat le težko priznale izpostavljenost do novogoriške družbe, se je na mizi tik pred stečajem družbe znašlo veliko različnih predlogov. Vpleteni so razpravljali tudi o izčlenitvi zdravega dela družbe na novoustanovljeno podjetje ter iskali strateškega partnerja in ga našli v Panviti. Kako pomagati, je tik pred začetkom stečaja razmišljala tudi vlada, ki je v zameno za državno poroštvo za sredstva, ki jih je Mip potreboval za zagon proizvodnje, od bank zahtevala, da prevzamejo s konverzijo terjatev nadzor nad družbo, imenovanje nove uprave in zavarovanje državnega poroštva. Nobena od predlaganih rešitev se ni uresničila, Mip je končal v stečaju, ki so mu sledili še stečaji drugih družb iz skupine.

»Krivi tudi vlada, banke in nadzorni svet«

Zaposleni, ki so kar tri mesece zapored prihajali na delo v službo brez plačila, so se s stečajem družbe zelo težko sprijaznili. Nekdanji zaposleni v Mipu Marjan Kompara je danes dejal, da se je sodni proces vlekel predolgo, vendar je hkrati tudi opozoril, da za propad Mipa ne krivi zgolj Vovkovega mešetarjenja in špekulanstva. »Krivi so tudi takratna vlada, banke in nadzorni svet. Kako je mogoče zavarovati kredit na 400.000 pršutih, če za kaj takega niti kapacitet ni bilo. Takrat jih je viselo 3000,« je poudaril Kompara, ki je v Mipu oddelal nič manj kot 33 let. Brez leporečja je dodal, da se vodilni v Mipu po izgubi trga nekdanje skupne države nikoli niso bili sposobni prilagoditi tržnim razmeram. »Konec zgodbe v Mipu pa se je začel s tajkunskim prevzemom Vovka. Srce pa me boli, ker so mi po toliko letih dela še vedno dolžni 21.000 evrov. Marsikaj bi tudi po propadu lahko rešili, a je stečajnega upravitelja povozil čas,« je zatrdil Kompara.

Prijavi sovražni govor