Tiskane izdaje
Ljubljana – Z umikom obtožbe se je končalo sojenje Vitomirju Pičulinu, ki mu je tožilstvo očitalo, da je sojetniku Albinu G. svetoval, naj se ubije, ta pa si je res zadrgnil zanko okrog vratu. Po zaslišanju več prič niti tožilstvo več ne meni, da ga je res napeljal k samomoru.
Tožilstvo je bilo sprva prepričano, da je bil v smrt zapornika Albina G. iz okolice Šentjurja, ki je pred petimi leti storil samomor, vpleten tudi njegov sojetnik Vitomir Pičulin. Nekateri zaporniki so pred samomorom domnevno slišali, da je Pičulin sojetniku govoril, da ima žena ljubimca in da naj se kar ubije. Celo več, menda mu je dejal, naj pospravi še njo in sorodnike, ki že razprodajajo, kar je njegovega. A potem ko je bilo na sodišču zaslišanih še več prič, se je pokazalo, da Pičulinu tega kaznivega dejanja ni mogoče očitati.
Med drugim je o tem spregovorila socialna delavka in pedagoginja Lilijana Virant, ki se je ukvarjala z Albinom G. Povedala je, da je pri njem opazila samomorilska nagnjenja, v zadnjem tednu sta se o tem pogovarjala kar trikrat. Da se boji, da bo zapornik storil samomor, pa ji je menda dejal prav Pičulin in celo očital, »da zanemarjamo službene dolžnosti in ga ne jemljemo dovolj resno«. Albin G. je zato odšel na obisk k psihiatru, ki pa očitno ni menil enako.
Četrtega oktobra 2008 je v osrednji slovenski zapor prihitela razburjena žena 46-letnega Albina G. in paznikom dejala, da se boji, da si bo mož kaj storil. Zapornik, ki je prestal že skoraj polovico štiriletne zaporne kazni, je lahko že koristil zunajzavodske ugodnosti in so mu dovolili sprehode s svojo ženo. Ta je paznikom povedala, da sta se hudo sporekla, nato pa jo je mož udaril, da je za hip omedlela. Pograbil je njeno torbico s telefonom in denarnico ter zakričal, da si bo vzel življenje, nato pa izginil v neznano.
Zapor je težko prenašal
Čeprav so na Dobu hitro ukrepali in sprožili iskalno akcijo, je bilo za zapornika prepozno, saj so ga našli obešenega na drevesu. Takrat so pojasnili, da je zavod v njegovem primeru ravnal skladno s predpisi, zato niso sprožili preiskave o tem, ali bi bilo njegovo smrt mogoče z ustrezno obravnavo preprečiti.
Pičulin pa še danes vztraja, da je za samomor njegovega sojetnika kriva prav uprava zapora, ne pa on. Albin G. je po njegovih besedah začel govoriti o samomoru po zapuščinski obravnavi po njegovem pokojnem očetu. Vodja oddelka je menda sporočil, naj obravnavo opravijo brez njega, kar ga je bolelo. Domnevno je dejal, da si bodo vsi delili to, v kar je on vlagal.
Albin G. je bil v zaporu, ker je z nožem poškodoval svojega očeta, ki je nato umrl. Kot je na sodišču povedala njegova vdova Rozalija G., ji je med sprehodi tožil, da težko prenaša zapor, da bi rad šel domov, da pogreša njo in otroke, bil pa je tudi ljubosumen, očital ji je menda celo, da je noseča z drugim.
Nasprotno od nekaterih zapornikov, ki so domnevno slišali Pičulina med nagovarjanjem Albina G. k samomoru, pa so nekateri drugi na sodišču dejali, da ni bilo tako, in bili kritični do uprave zapora, kjer so za težave Albina G. menda vedeli, saj je samomor večkrat omenjal.
Po poročanju Dolenjskega lista se je Pičulin že prejšnjikrat jezil nad očitki iz obtožnice. Med drugim je povedal, da je Albina G. poznal, saj je bil z njim skupaj v sobi, kjer je bilo 15 zapornikov. Zdelo se mu je, da ima šibek značaj, vse ga je motilo in vsak dan se je sprl z drugimi. On pa ga je menda vzel v bran, »ker se mu ni zdel škodljiv«. Očitke je odločno zanikal, sojetniku, ki je tri mesece govoril, da se bo obesil, naj bi le dejal, naj se znebi žene – torej, naj se loči.
O ljubimcu mu je menda povedal sojetnik sam. Vse to mu je menda prišlo do živega, zaprl se je vase, imel je glavobole, zaradi česar mu je zdravnik v zaporu predpisal več zdravil, ki pa niso pomagala. Pičulin pravi, da je Albin G. že en mesec prej hotel storiti samomor, pa je zdrsnil s smreke, ker je deževalo in je bilo drevje mokro.
