Tiskane izdaje
Okrožna sodnica Barbara Nerat je Rozmanovi prisodila leto manj od predloga tožilke Tadeje Majcen in ji podaljšala pripor. Poudarila je, da ji nižje kazni ob upoštevanju vseh olajševalnih okoliščin ni mogla izreči, jo je pa spomnila, da bi si lahko prihranila nekaj let zapora, če bi sprejela ponudbo tožilstva (osem let zapora) na predobravnavnem naroku. Sodnica je tudi verjela Rozmanovi, da je bila v stiski, vendar bi jo morala rešiti drugače. Bolje bi bilo, da bi se odselila, saj je dovolj inteligentna, da ve, da se težav ne rešuje tako, kot je to storila 3. marca letos.
Sojenje je potekalo
Izhajajoč iz policijske različice zgodbe je dejanje zagrešila zaradi bolestnega ljubosumja. Večer pred poskusom umora sta namreč Rozmanova in Ćerimović odšla na večerjo v Mercatorjev center, ki je od stanovanja v bloku na Cesti proletarskih brigad 55 oddaljen le nekaj minut hoje. »Dolgo te nisem videla, pridi še kaj naokrog,« je 65-letnemu možakarju dejala natakarica in mu položila roko na ramo, kar je bil očitno razlog za slabo voljo Rozmanove. Vso pot domov je nato poslušal nerganje, partnerka, s katero je načrtoval skupno prihodnost v obliki zakonske zveze, se je umirila šele doma.
Kajpak Ćerimović ni niti slutil, kaj ga čaka sredi noči. Sekiro, za katero ga je prosila Rozmanova, češ da bo šla naslednji dan k prijateljici nasekat trske, je celo nabrusil in ročaj za vsak primer položil v umivalnik, da bi se čez noč napil vode in bil bolj trden. Tudi mesene užitke sta si privoščila proti jutru, ko je Ćerimović zaspal, pa je počilo.
»Ljubi bog, kaj si mi naredila!« je vzkliknil, ko ga je okrog sedmih zjutraj prebudil močan udarec po glavi. Z zadnjimi močmi se je vrgel za napadalko in jo zgrabil za hlačnico, da je padla. Vik in krik so slišali sosedje, ti so Rozmanovo pospremili v eno od bližnjih stanovanj in poklicali policijo.
Kriminalisti so med preiskavo hitro ugotovili, kje tiči resnica. Čeprav so bila vhodna vrata sneta s tečajev, s čimer je Rozmanova poskušala uprizoriti vlom in sebe prikazati kot žrtev nasilja, ji niso nasedli. Ovadili so jo zaradi poskusa umora.
»Žal mi je, še zdaj bi jo vzel nazaj, pogoj je le, da bi se šla zdravit,« je na sodišču povedal Ćerimović. Da mu je skoraj odsekala uhelj in prizadejala petnajst centimetrov dolgo rano, pri čemer je kri brizgala tako močno, da so ga zdravniki komaj rešili, saj je izgubil tri do štiri litre življenjske tekočine, je bil očitno pripravljen pozabiti. Prav tako bi umaknil premoženjskopravni zahtevek v vrednosti 33.000 evrov, s katerim ga je zdaj sodnica Neratova napotila na pot pravde. Rozmanove se namreč ne boji, je dejal, ga je pa strah drugih ljudi, saj so mu opraskali avto in odtrgali ogledala.
