Tiskane izdaje
Ljubljana – Medtem ko Boško Šrot na zaprtem oddelku zapora na Dobu prestaja pet let in devet mesecev zaporne kazni po pravnomočni sodbi zaradi nezakonite prodaje delnic Istrabenza, njegov zagovornik odvetnik Blaž Kovačič Mlinar s pritožbo na višjem sodišču izpodbija obsodbo na štiri leta in dva meseca zapora zaradi menedžerskega prevzema Pivovarne Laško.
Okrožno sodišče je nekdanjega prvega moža Pivovarne Laško novembra lani spoznalo za krivega zlorabe položaja pri financiranju menedžerskega prevzema družbe in mu ob upoštevanju obeh kazni (novoizrečene in že pravnomočne) določilo enotno kazen zapora v trajanju devet let in devet mesecev.
Nekdanjega direktorja Infond Holdinga Matjaža Rutarja je zaradi pomoči pri zlorabi položaja obsodilo na dve leti in šest mesecev zapora, medtem ko je nekdanjo Šrotovo svetovalko Vesno Rosenfeld zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe o pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja. Družba Atka-Prima je po odločitvi sodišča odgovorna za zlorabo položaja, zato bo morala, če bo sodba obveljala, plačati 50.000 evrov denarne kazni.
Odvetnik graja sodbo
A je Šrotov odvetnik Kovačič Mlinar prepričan, da je sodišče zagrešilo več bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kazenskega zakona ter da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, vse to pa je popisal v pritožbi, ki jo je vložil te dni. Med drugim meni, da je bila sprememba obtožbe na samem koncu dokaznega postopka nedopustna, saj je bila obramba postavljena v položaj presenečenja, s tem pa je bila kršena obdolženčeva pravica do poštenega postopka.
Šrotu je namreč tožilstvo sprva očitalo obarvan naklep pri pridobitvi premoženjske koristi sebi in družbi Atka-Prima, ki pa je bil s spremembo obtožbe v celoti izpuščen, tožilstvo pa te spremembe menda ni pojasnilo.
Ker je sodišče zavrnilo zaslišanje predsednikov uprav bank Hypo-Alpe Adria in NKBM v zvezi s podaljševanjem kratkoročnih kreditov družbi Infond Holding, je po mnenju zagovornika kršilo Šrotovo ustavno pravico do izvajanja razbremenilnih dokazov, saj bi lahko obramba z njihovim zaslišanjem potrdila, da banke v spornem obdobju niso imele namena odpoklicati posojil. Očitek Šrotu je namreč, da je vedel, da banke junija 2009 kratkoročnih posojil ne bodo podaljšale in je zato kaznivo dejanje storil naklepno.
Ker slovenske banke v tistem obdobju niso zmogle pridobiti dolgoročnih virov financiranja na mednarodnih kapitalskih trgih, saj so imele preslabo boniteto, so dajale kratkoročne kredite za dolgoročne namene (menedžerske odkupe), opozarja Kovačič Mlinar.
Zato so kratkoročne kredite redno podaljševale, da bi lahko v svojih bilancah lahko izkazale enako ročnost virov financiranja in danih kreditov, kar pa ni bila krivda obtoženih. Pri tem se odvetnik sprašuje, kako naj bi obdolženi že v začetku novembra 2008 vedel, da banke ne bodo ravnale tako, kot so do takrat, in da ne bodo podaljšale posojil, saj je iz ravnanja bank jasno razvidno, da so še aprila 2009 ravnale kot prej in torej še same niso vedele, da bo junija podaljševanja kratkoročnih kreditov konec »čez noč«.
Sodba Šrotu očita, da se je njegov naklep odražal v tem, da je vedel, da posojila, ki so jih hčerinske družbe dale družbama Infond Holding in Center Naložbe, ne bodo vrnjena. Očita mu celo, da je odvisnim družbam odredil dajanje posojil v položaju, ko vrnitve posojil v skladu s pogodbenimi zavezami sploh ni mogel pričakovati. Nekdanji prvi mož laške pivovarne naj bi bil namreč odredil sklepanje posojilnih pogodb med Pivovarno Laško, Pivovarno Union, Radensko, Fructalom in Delom kot posojilodajalci ter Infond Holdingom in Centrom Naložbami kot posojilojemalcema, ki ju je tudi posredno kapitalsko obvladoval prek družb Atka-Prima in Kolonel.
»Takšen očitek pa že meji na to, da se mu pravzaprav očita, da je v konkretni zadevi ravnal z namenom, da bi družbam posojilodajalkam škodil. Če pri tem upoštevamo, da je bil lastnik obravnavanega dejanskega koncerna, s tem pa posredno tudi družb posojilodajalk, izpdobijana sodba očita, da je zavestno oziroma naklepno ravnal v nasprotju z lastnimi interesi.
Takšna trditev pa je absurdna, saj sodišče na več mestih zapiše, da je šlo za 'zasebni prevzemni projekt' Šrota in da je treba tudi dajanje posojil razumeti v smislu, da je bil zainteresiran za obstoj Infond Holdinga in Centra Naložb,« razmišlja odvetnik.
Prodaja Mercatorja
Očitati Šrotu, da je vseskozi vedel, da krediti ne bodo vrnjeni, ker je vnaprej vedel, da delnic Mercatorja ne bo mogoče prodati, pa je nepravilno in z dokazi nepodprto, še dodaja. Šrot je kot večinski lastnik dejanskega koncerna imel največji interes, da se delnice Mercatorja prodajo, saj bi se lahko tako izgnil stečaju Infond Holdinga in Centra Naložbe ter posledično izgubi svojega deleža.
Odvetnik v pritožbi še opozarja, da je tudi sodišče očito podvomilo, da je družbama Infond Holding in Center Naložbe nastala premoženjska korist v višini 77,55 milijona evrov, saj v izreku sodbe te koristi ni nikomur odvzelo oziroma ni naložilo njeno povrnitev, kar bi sicer moralo storiti po uradni dolžnosti
. »Glede na vse obramba meni, da je po svoji vsebini ta kazenski postopek pravzaprav poskus inkriminacije menedžerskega prevzema, izvedenega s pomočjo modernih inštrumentov tržnega kapitalizma, na primer z uporabo tako imenovanih finančnih vzvodov – bančnih posojil,« še ugotavlja odvetnik v pritožbi.
Pritožbo sta vložila tudi Matjaž Rutar (v njegovem imenu odvetnik Matej Erjavec) in Atka-Prima.
