Sumil je, da mu očim zastruplja hrano

Da o popolni neprištevnosti v tem primeru ne moremo govoriti, saj je imela na njegovo dejanje največji vpliv njegova osebnostna motnja in jeza do očima, je na sojenju Janezu Žurgi za umor svojega očima Dušana Stražiščarja povedala izvedenka za psihiatrijo Bojana Avguštin Avčin.

Veliko težav, veliko psihiatrov

Janez Žurga, ki se na ljubljanskem okrožnem sodišču zagovarja zaradi umora 61-letnega očima Dušana Stražiščarja iz nizkotnih nagibov, se je v življenju srečal že s precej psihiatri in psihologi, socialnimi delavci in drugimi strokovnjaki, saj je imel do sedaj, do 25. leta, v življenju že veliko težav. Ključno za njegovo nadaljnjo usodo in za to, ali bo pot nadaljeval v bolnišnici ali v zaporu, pa bo, ali se je v usodnem trenutku, ko je vzel življenje svojemu očimu, zavedal, kaj počne, in ali je imel svoje ravnanje v oblasti.

Čeprav je lani v drugem postopku (na okrajnem sodišču v Ilirski Bistrici se je Žurga zagovarjal zaradi odvzema motornega vozila) zanj izvedenec psihiater Peter Pregelj ugotovil, da je bil v času storitve kaznivega dejanja zaradi treh psihičnih motenj neprišteven, in so mu zato odredili varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v enoti za forenzično psihiatrijo na psihiatriji v UKC Maribor, pa naj bi umor zagrešil »le« bistveno zmanjšano prišteven. In to čeprav sta kar dve izvedenki, ki sta v tem primeru izdelali mnenji, na prostoru za priče povedali, da je v ključnem trenutku izgubil stik z realnostjo oziroma da bi morda lahko bil neprišteven.

Izvedenka za psihiatrijo Bojana Avguštin Avčin in Sanja Šešok, sodna izvedenka za področje psihologije, sta poudarili, da je to težko natančno opredeliti, vendar sta se kljub temu na koncu strinjali, da ne moremo govoriti o popolni neprištevnosti. Izvedenka za psihologijo Sanja Šešok je med drugim sicer ugotovila, da je šlo najverjetneje v usodnem trenutku za psihotično epizodo, za katero so značilne blodnje in nerealna zaznava okolice, v mnenju je zapisala, da njegovo ravnanje ni bilo pod zavestno kontrolo. Pri Žurgi je sicer ugotovila mejno osebnostno motnjo, med drugim je še zapisala, da nima ustreznih kapacitet za reševanje težav.

Zgodaj je bil travmatiziran

Bojana Avguštin Avčin je prav tako povedala, da Žurga trpi za mejno osebnostno motnjo, da ga je pestila tesnobnost, paranoidnost, tudi ona je izpostavila težke družinske razmere, ki so vplivale nanj – na primer, da je mati Gordana Stražiščar pravega očeta Janeza Žurge zapustila, potem ko je v stanovanju hotel eksplodirati bombo. Žurga je bil tudi v šoli žrtev nasilja, tako da je bil že zgodaj travmatiziran. Ob tem je zadnjih osem let pokadil tri do pet džointov konoplje na dan, užival alkohol, kokain in amfetamine.

Očima je Žurga dojemal kot največjega negativca v njegovem življenju, tudi sicer je imel tendenco pripisovanja krivde drugim. Videl ga je kot nekoga, ki mu je vzel mater in ki ga ni razumel ter ga je le omejeval, mati pa ga pri tem ni zaščitila. Počutil se je odrinjenega in nerazumljenega, očim pa mu s svojim strogim načinom vzgoje ni zapolnil manka po očetovski figuri. O dejanju je izvedenka povedala, da je šlo za impulzivno dejanje, saj se je po ponovnem prepiru tistega jutra v določenem trenutku počutil izjemno ogroženega, njegova interpretacija dogajanja pa ni bila ustrezna.

Da je Žurga izkrivljeno dojemal dogajanje v svojem življenju, kaže tudi to, da je že pred tem bil v določenem trenutku prepričan, da mu očim zastruplja hrano, ta naj bi namreč imela čuden okus. O tem je na sodišču poleg izvedenke spregovoril tudi predstavnik centra za socialno delo (CSD) iz Cerknice Bojan Jerič. Jerič je na sodišču opisoval, kako se je Žurga leta 2010 z materjo preselil na Rakek k očimu, sledili pa so pogosti prepiri in težave v družini. Žurgo je zelo prizadelo, ker je bila mati na očimovi strani, njegovo mater pa je bilo med drugim strah, da bo njen sin storil samomor. Žurga je živel tudi v več stanovanjskih skupnostih, večkrat je poskušal samostojno zaživeti v najemniškem stanovanju, vendar bil neuspešen pri iskanju zaposlitve, pogosto je bil v zadnjih letih tudi hospitaliziran v psihiatrični bolnišnici. Dokler je živel v stanovanjskih skupnostih, je redno obiskoval psihiatra, od leta 2014 pa več ne. Ker tudi ni več hotel sodelovati s CSD in je spremenil stalno bivališče, ga niso več spremljali. »Za prisilno hospitalizacijo,« je Jerič odgovoril na vprašanje tožilke, »razlogov ni bilo.«

Policiji se je predal sam

Družinska tragedija se je zgodila 17. decembra lani med 6.00 in 7.30, ko je po prepričanju tožilstva v stanovanju starejše hiše na Rakeku Žurga napadel očima. Najprej ga je v obraz udaril tako silovito, da mu je razbil levo očesno votlino, zlomil sprednji del zgornje čeljustnice in ličnične odrastke čeljustne čelnice ter sečnico z zabitjem leve ličnice, nato ga je 15-krat zabodel z nožem, povečini v predel glave in hrbta, ko se je očim zgrudil na posteljo, pa mu je na obraz potisnil blazino in ga zadušil.

»Pokliči policijo, ne v sobo, Dušan mrtev, pravice na sodišču, resno, srečno, oprostite,« se je glasilo sporočilo, ki ga je Žurga po dejanju pustil na stopnišču. Vendar se je kmalu sam predal policiji. »Prositi sem ga le hotel, da ostanem še nekaj časa tam, na žalost pa je prišlo do agresivne situacije. Rekel sem, da ne grem ven,« je glede povoda za usoden prepir dejal Žurga, ki trdi, da je bil očim tisti, ki je prvi vzel v roke nož. Žurga ne zanika, da bi vzel življenje očimu, vendar umora iz nizkotnih nagibov ni priznal.

Na sodišču bodo prihodnjič predvidoma zaslišali psihiatra Preglja, vabljene bodo tudi druge priče.