Tomaž Lovše bo prihodnost poiskal v tujini

Na sodišču se je pogajal o sporazumu, po katerem se je poravnal z državo, ki ga je preganjala, ker je oškodoval - samega sebe.

Objavljeno
04. februar 2016 19.41

Ljubljana – Ambiciozni podjetnež, nekdanji lobist in velik egocentrik Tomaž Lovše, ki je v svojih najboljših časih sodil med pet najpremožnejših Slovencev in svoje ljubezni do bogastva in eksotičnega življenjskega okolja ni nikoli skrival, je svoj veličastni poslovni uspeh zgradil na sistemu, ki je 80.000 imetnikom kreditnih kartic omogočal življenje na obroke, mnogim tudi preživetje.

Lovše je leta 2003 od Američanov (Diners Club International, DCI) kupil franšizo za Diners. Družba je postala eno najhitreje rastočih podjetij, ne le zaradi agresivnega trženja, ampak tudi zaradi zanimivega poslovnega modela in ugodnosti, ki jih je ponujala, predvsem zelo preprostega obročnega odplačevanja izdelkov in storitev. Med Slovenci se je praksa dobro prijela, število imetnikov kartic je raslo, v vzročno-posledični zvezi je raslo število prodajnih mest, ki so sprejemala Dinersove kartice, tok so pospeševali partnerski programi z dodatnimi ugodnostmi in zadeva je naenkrat postala neobvladljiva.

Ob skromnem osnovnem kapitalu je lastnik za širitev potreboval čedalje več denarja, banke pa so mu ga velikodušno posojale. Domnevno se je posojeni denar prelival tudi v vzporedne Lovšetove svetove, mimo osnovne dejavnosti, v neki točki pa so banke tudi Dinersu odrekle refinanciranje kreditov in nastala je luknja, ki je poslovnež ni mogel zakrpati niti s prodajo svoje italijanske družbe. Zanko okoli vratu mu je dokončno zadrgnila Banka Slovenije, ko mu je za kazen odvzela licenco. V kuloarjih se je šušljalo, da se je tako želela znebiti predvsem lastnika družbe Lovšeta in njegovega konservativnim finančnikom tujega poslovnega hazarderstva.

Poslovanje je zastalo in Diners bi šel v stečaj, če Lovše v kompaniji z največjimi upnicami in DCI ne bi našel kupca; za simbolični evro je podjetje prodal hrvaškemu Erste Card Clubu in ta je dejavnost znova oživil. DCI je poravnal Dinersov dolg do prodajnih mest, Lovše pa je sedel na zatožno klop zaradi oškodovanja v višini 9 milijonov evrov. Tri mesece je nato odsedel v priporu, iz njega odkorakal ob plačilu rekordne, milijon evrov vredne varščine, že pred in med priporom pa je poravnal vse svoje milijonske dolgove in se slednjič pogodil s tožilstvom.

Lovše noče več pred medije, a je z dogovorom videti zadovoljen. Čeprav je situacija absurdna, kot se slikovito izrazi: na sodišču se je pogajal o sporazumu, po katerem se je poravnal z državo, ki ga je preganjala, ker je oškodoval svoje podjetje, torej samega sebe. Upniki so bili poplačani. Vendar se očitno ni hotel še nadaljnja tri leta preganjati po sodiščih. S tem bi bil umaknjen iz poklica, ki ga po lastnem prepričanju najbolje obvlada; delo na področju mednarodnih financ namreč zahteva človeka, strokovnjaka, ki je "fit and proper", na pa da mora poslovnim partnerjem pojasnjevati, kaj počne na sodišču.

Čeprav je poravnal vse obveznosti in saniral škodo, ki je nastala zaradi tveganega poslovanja in napake v poslovni kalkulaciji, je, kot priznava, ohranil zdravje, družino, pomembno premoženje, pa tudi ugled v mednarodnih finančnih krogih. »Tega bom uporabil zato, da bom delal, za kar sem kvalificiran, za zelo resne ljudi in zelo resne institucije ter zaslužil in preživljal ter izšolal svoje še majhne otroke. Prihodnost bom poiskal v tujini. Delal bom to, kar znam, saj želim in moram delati. Nimam pa nobenih ambicij, da bi se spet izpostavljal.«