Za nosilce političnih funkcij bi moralo biti spoštovanje zakonov in pravil medčloveških odnosov nekaj samoumevnega, po drugi strani bi morali imeti kot javne osebnosti debelo kožo, ki ne prepušča bodic ostrih besed.

Ljubljana -  A kazenski sodni postopki kažejo, da niso vsi javni funkcionarji brezmadežni, glede na nekatere civilne postopke pa je očitno, da nečimrnost včasih sega do neba. Po številu sodnih postopkov med politiki prepričljivo vodi Zmago Jelinčič Plemeniti, glede na število pravnih sporov, ki jih je sprožil (še posebej zadnjih nekaj let), pa predsednik SDS Janez Janša. Seznamu tožencev se bo glede na Janševo napoved v četrtkovi oddaji Pogledi Slovenije na nacionalni televiziji pridružil predsednik protikorupcijske komisije Drago Kos. Janša mu očita, da je med pričanjem na Finskem v zadevi Patria navajal lažne podatke o njegovi vlogi pri oklepniškem poslu. Kos je Janševe očitke zavrnil.

Nekdanji predsednik vlade se bo ta mesec večkrat mudil v palači pravice, saj so za zdaj razpisani trije naroki v zadevah, kjer se pojavlja kot tožnik. Ne glede na vlogo, v kateri se politiki znajdejo v razpravni dvorani, pa so pravila o plačevanju stroškov sodnih postopkov povsem jasna: ti ne morejo bremeniti državnega proračuna.

Računsko sodišče je pred časom jasno povedalo, da financiranje stroškov zasebne tožbe javnega funkcionarja iz proračuna ne bi bilo v skladu z zakonom o javnih financah. Kot poudarja predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, se lahko sredstva proračuna v skladu z zakonom o javnih financah uporabljajo le za financiranje funkcij državnih in občinskih organov, za izvajanje njihovih nalog in druge namene, ki so opredeljeni z ustavo, zakoni ali občinskimi predpisi, ter v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje njihovih nalog in programov. »Če bi vlada v imenu države vložila tožbo proti posameznemu subjektu, bi posledično potencialno stroški sodnega postopka bremenili državni proračun, ker bi izvirali iz delovanja proračunskega uporabnika.«

Republiko Slovenijo pred domačimi, tujimi in mednarodnimi sodišči zastopa državno pravobranilstvo, ki je neposredni proračunski uporabnik, »razen če bi vlada na predlog generalnega državnega pravobranilca za zastopanje pred tujim sodiščem pooblastila drugo strokovno usposobljeno domačo ali tujo osebo«. Čeprav se iz proračuna delno financirajo tudi politične stranke, je plačevanje stroškov sodnih postopkov iz denarja politične stranke manj sporno, saj zakon o javnih financah ne velja neposredno za njihovo delovanje, vsekakor pa se morajo funkcionarji po Šoltesovem mnenju izogibati plačevanju stroškov sojenja zaradi napadov na čast in dobro ime iz proračunskih sredstev.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela