Tiskane izdaje
Ljubljana – V torek popoldne bo znano, kolikšno kazen bo bratoma Đogić dosodilo sodišče. Elvir Đogić, ki je 3. maja lani do smrti zabodel Matica Brajića, bi moral po prepričanju tožilstva za 24 let v zapor. Za kar 15 let pa bi moral zaradi pomoči pri umoru za rešetke njegov brat Elvis.
Natanko en mesec pred prvo obletnico umora 27-letnega Matica Brajića, ki ga je po prepričanju tožilstva v Šipca baru na Logu pri Brezovici z 20 centimetrov dolgim rezilom noža do smrti iz brezobzirnega maščevanja in drugih nizkotnih nagibov ter v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti zabodel 20-letni Elvir Đogić, pri tem pa mu je pomagal njegov dve leti starejši brat Elvis Đogić, je sojenje prišlo v sklepno fazo.
Bratoma Đogić v primeru, da bo petčlanski sodni senat, ki mu predseduje Gorazd Fabjančič, bolj verjel tožilstvu kot njuni obrambi, grozijo dolgoletne zaporne kazni. Kot je v zaključni besedi pudaril tožilec Primož Suknaič, ni prav nobenega dvoma, da je Elvir vzel Maticu življenje in, da ne drži njegov zagovor, da je tistega večera šel domov po nož samo zato, da bi prestrašil 27-letnika.
Elvir in Matic sta se namreč predtem že sporekla v lokalu, zaradi česar ju je lastnik lokala poslal iz Šipca bara, kjer pa je Matic Elvirju zadal nekaj udarcev. To pa ga je, kot so ugotovili izvedenci, tako prizadelo, da je v stanju komplicirane opitosti šel domov po nož in se skupaj z bratom vrnil na kraj zločina.
Tožilec prepričan o Elvirjevem direktnem naklepu
Po prepričanju tožilstva ga je pri vsem skupaj gnalo maščevanje, saj naj bi prav globoke rane in obsežne vreznine, ki jih je prizadejal Maticu, kazale na njegovo jezo, brezkompromisnost in sovraštvo do pokojnega 27-letnika. Občutki ponižanosti, močne prizadetosti in užaljenosti pa naj bi po mnenju tožilstva kazali tudi na druge nizkotne nagibe.
Suknaić ob tem ne dvomi o Elvirjevem direktnem naklepu, saj, kot je povedal, je šel z nožem nad Matica potem, ko ga je ta pretepel in ko je bil prizadet njegov ego. Samo dejanje pa je zaradi prevelike količine popitega alkohola storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.Možnost, na katero je opozarjala obramba, da bi lahko bil kriv tudi morebiten pretres možganov potem, ko je Elvirja v glavo udaril Matic, pa je tudi na podlagi mnenj izvedencev in prič, zavrnil.
Za brata Đogić je po njegovem mnenju še posebaj velika oteževalna okoliščina ta, da iz analize telefonskih klicev mobilnih telefon izhaja, da sta se morala oba skupaj z batrancem Damirjem Bilićem in dvema njegovima prijateljema dogovarjati glede tega, kako bodo organizirali sam napad v lokalu in kako bo omenjena trojica poskrbela, da bo Elvirju omogočena prosta pot do Matica.
Z bratom naj bi tako celo 22 minut čakala pred samim lokalom, dokler tja ni s prijateljema prišel njun bratranec. Elvis je po prepričanju tožilstva bratu takrat zavestno pomagal, ko ga je peljal do lokala, saj naj bi to storil kljub temu, da je v Elvirjevih rokah videl nož. Prav tako naj bi vedel, kakšen napad se pripravlja in pri tem celo sodeloval. Bratu pa je pomagal tudi potem, ko je ta že zabodel Matica. Z avtomobilom ga je odpeljal s kraja zločina ter šel, kot je povedal tožilec, do Bilića, s katerim naj bi se dogovorila kako naprej.
Suknaić je na koncu sklenil, da bi bila za Elvirja najprimernejša kazen 24 let zapora, za Elvisa pa 15 let zapora, četudi bi slednjemu, ker gre za pomoč pri kaznivem dejanju, lahko predlagal milejšo kazen.
Obramba meni, da ni šlo za brezobzirno maščevanje
Zagovornika obeh obtožencev sta v daljših zaključnih besedah poudarjala, da Elvir Matica ni zabodel naklepno, še manj pa, da bi to storil iz brezobzirnega maščevanja in nizkotnih nagibov. Prav tako tožilstvo po njunem mnenju ni dokazalo, da bi šlo pri vsem skupaj za premišljeno organiziran in načrtovan napad. Elvirjev odvetnik Dušan Csipö je tako opozoril, da je ključen prav tisti napad s strani Matica pred lokalom.
»Torej je to trenutek, o katerem so govorili izvedenci psihiatrične in psihološke stroke, v smislu impulzivnosti in ostalih motnjah,« je povedal Csipö in nadaljeval, da prizadetost, močna razdraženost, jeza, bes, maščevalnost in užaljenost niso nizkotni nagibi, ampak čustvena stanja, ki so pri Elvirju »logična posledica dogajanja tistega dne«.
Spomnil pa je tudi na ugotovitev sodnega izvedenca klinične psihologije Tristana Riglerja, ki je na sojenju povedal, da pri Elvirju ne gre »maščevanje, ampak impulzivno reakcijo. Nož je vzel, ker je bil jezen in prizadet«. Na koncu je tako menil, da bi v primeru njegovega klienta lahko govorili o storitvi dejanja na mah, a ne uboja, temveč posebno hude telesne poškodbe.
Da bi moralo sodišče vseh obtožb oprostiti Elvisa, je bil prepričan njegov zagovornik Samo Mirt Kavšek. Opozoril je, da njegova vloga pri vsem skupaj ni bila takšna, da bi sodila k pomoči kaznivemu dejanju. Dejanje sta na koncu še enkrat obžalovala oba obtožena. »Zelo mi je žal za dejanje in tega nisem hotel narediti. Tega nikoli ne bi naredil, če bi bil trezen,« je v čustven govoru povedal Elvir ter dodal, da si ne more prestavljati, kako se počutijo Matičevi starši.
»Elvir je moj edini brat in tja sem šel, ker me je skrbelo zanj,« pa je povedal Elvis in dodal, da se vsako jutro sprašuje, kako je mogoče, da je prišlo do tega. Povedal je še, da je tistega dne preživel miren dan, da je skrbel za psa in čistil stanovanje, naenkrat pa se je doma pojavil brat, ki je bil ves objokan in pretepen. »Iskreno mi je žal za Matica in mojega brata,« je še povedal in se zahvalil svoji družini za podporo.
