Tiskane izdaje
Maribor − Sodni proces proti odvetnici Andreji Šifrer je pri koncu. V sredo točno opoldne bo izvedela, ali bo morala zaradi napeljevanja k izsiljevanju za rešetke ali pa jo bo sodišče oprostilo očitkov tožilke Ivanke Slana. Ta bi jo na hladno poslala za dve leti in pol.
Za tožilko ni niti kančka dvoma, da je Andreja Šifrer zagrešila očitano kaznivo dejanje. Po prepričanju tožilke Ivanke Slana to dokazuje zlasti komunikacija med obtoženo in tajnim policijskim delavcem s šifro 7012. Od njega je po besedah tožilke terjala, naj od zakoncev Vidovič izterja 600.000 evrov, omenjala je nesrečo, da nje ne sme biti nikjer in da mora biti izpeljano hinavsko. Opisala mu je pot do hiše Vidovičevih, mu pokazala šolo, ki jo obiskuje njuna hčerka, ter kraj, kamor Mihael Vidovič zahaja na kavo, je naštevala tožilka.
Kriminalna zgodba
Zgodba, ki se bere kot kakšna napeta kriminalka, sega v leto 2010, ko je Šifrerjeva od zakoncev Vidovič kupila podjetje Ambicija, ki se je ukvarjalo s poravnavami zavarovalniških odškodnin. Zanj ni odštela denarja, temveč je v zameno dala dve stanovanji, eno v Mariboru in eno v Ljubljani, formalni lastnik podjetja pa je postal njen tedanji mož.
Ko je pozneje ugotovila, da vrednost podjetja ne ustreza vrednosti stanovanj, je postalo vroče. Od takratnega direktorja Ambicije Darka Konstantinovića je med marcem in julijem 2011 večkrat zahtevala, naj naveže stik s podzemljem in od zakoncev Vidovič izsili 600.000 evrov. A temu je nekega dne prekipelo in je zadevo prijavil policiji, v igro pa je vstopil policist pod krinko.
Kajpak se je tožilka Slana v sklepni besedi oprla tudi na Konstantinovićevo pričanje, ki je po njenem prepričanju ves čas skladno opisoval, da se je Šifrerjeva pri nakupu Ambicije počutila opeharjeno in se je odločila vzeti zadeve v svoje roke: »Rekla je, da bi bilo dobro, če bi se jima nekaj zgodilo.«
Slana je sodnemu senatu predlagala, naj pri odmeri višine kazenske sankcije upošteva težo kaznivega dejanja, ki da ga je Šifrerjeva zagrešila kot odvetnica, torej zaupanja vredna oseba. Podobnega mnenja je bila pooblaščenka Mihaela in Gordane Vidovič, odvetnica Sofija Vukelj, ki v celotni zgodbi ne najde nobene olajševalne okoliščine. Po njenih besedah Šifrerjeva ni pokazala niti najmanjšega obžalovanja, uničila je življenje mladi družini in ji vrh vsega povzročila še ogromne sodne in odvetniške stroške. Po njenem prepričanju bi ji moralo sodišče izreči najvišjo možno kazen.
Zagovornici Šifrerjeve Maja Vogrin in Vanja Jelen Polanc zadevo, kajpada, vidita v povsem drugačni luči. Primarno bi bilo treba obtožbo kar zavreči, podrejeno pa obtoženo oprostiti, sta poudarili ob koncu petnajst tipkanih strani dolge sklepne besede.
O vlogi tajnega delavca
Vztrajali sta, da se je Šifrerjeva upravičeno počutila prevarano, saj je bila zavedena in je ostala brez dveh nepremičnin. Nazaj je hotela dobiti le to, za kar je bila oškodovana, pri tem pa ni možno govoriti o napeljevanju k izsiljevanju, kvečjemu o kaznivem dejanju samovoljnosti, ki pa ni uradno pregonljivo in se lahko začne le na predlog oškodovanca.
Zagovornici odvetnice sta se sicer ob koncu sojenja osredotočili zlasti na izpodbijanje vloge tajnega policijskega delavca. Vztrajata namreč, da je sodna odredba o uporabi tajnih preiskovalnih ukrepov nezakonita, s tem pa tudi ključni dokazi, ker samovoljnost, na katero se opirata, ni kataloško kaznivo dejanje, pri katerem je dovoljena uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov.
Tajni policijski delavec teh ukrepov tudi ni zakonito izvajal, meni Vogrinova, saj je po njenem prepričanju Šifrerjevo izzival h kriminalni dejavnosti, ji nedvoumno sugeriral, dolgotrajnemu napeljevanju pa je pogojno tudi podlegla. Več kot tridesetkrat jo je vprašal, kako daleč lahko gre z oškodovanci, na enem srečanju jo je to vprašal v povprečju vsake štiri minute, je dejala Vogrinova.
