Tiskane izdaje
Ljubljana – Da ne bi bilo slabo, da obtoženega 35-letnega Anžeta Vidmarja pregleda izvedenec psihiatrične stroke, tudi glede morebitnega zdravljenja v prihodnosti, se je strinjala ljubljanska okrožna sodnica Polona Herman. V hiši, v katero se bo najbrž prej ali slej vrnil obtoženi poskusa uboja svojega svaka, namreč živijo štirje otroci njegove sestre.
Na prostor za priče ljubljanskega okrožnega sodišča sta včeraj stopili dve mladoletni nečakinji obtoženega Vidmarja, ki sta bili edini priči dogodka, ki je njunega strica pripeljal na zatožno klop. Vidmar je namreč obtožen poskusa uboja svojega svaka Romana Z. Prvega decembra lani v Šmarci pri Kamniku naj bi se ga namreč v domači hiši lotil s kuhinjskim nožem z rezilom 33 centimetrov. Vidmar naj bi okoli 17. ure prišel v spalnico, kjer je na postelji Roman Z. počival, in ga z rokama potiskal proti postelji, da ni mogel vstati, ter ga z nožem poskušal zabosti v glavo, pri tem pa vpil, da ga bo ubil. Napadenemu je nekako uspelo, da ga je odrinil, med prerivanjem pa ga je Vidmar porezal po dlani. Vidmar je nato odnehal in odšel, kmalu zatem pa ga je prijela policija.
Deklici sta na sodišču podobno opisali, da so doma Vidmarju zaklenili kopalnico, saj je bila polna smeti, v njej je zaudarjalo po blatu in stričevih oblekah, že prej pa so mu v njegovem delu hiše izklopili elektriko, saj ni ničesar prispeval za stroške. Povedali sta, da je »Anže prišel domov in začel vpiti, da bo Romana ubil oziroma da bo kar vse pobil in kje da naj se umije in serje, da so mu vzeli vse in podobno«. Nato je odšel v Romanovo sobo, kjer je klečal na Romanu in ponovno vpil, da ga bo ubil. Roman ju je poklical in rekel, naj pokličeta policijo, kar je ena od njiju storila, čeprav ji je stric govoril, da ni treba, »ker ni nič hudega«. Le ena od deklic je v stričevih rokah videla nož, ki ga je z desno roko menda držal nad oškodovancem, medtem ko je z drugo roko držal njegovi roki. Obe sta ocenili, da se Roman v tistem trenutku ni mogel braniti in da bi ga Anže Vidmar lahko ubil. Ko je obtoženi vstal in med prepirom spet hotel s pestjo nad Romana, je ta pograbil nekaj, da bi se ubranil – ker je bil to le zvitek za papir, je to tudi odložil. Ena je povedala, da je začela kričati, da naj nehata in da bo vse uredila policija, Vidmar pa je nato odšel iz hiše, se sicer še enkrat vrnil, nato pa spet izginil.
Podtaknil mu je,
Vidmar je sicer v svojem zagovoru maja opisal povsem drugačno verzijo dogajanja tistega dne. Res se je vse začelo, ko se je odpravil proti kopalnici, ki pa jo je Roman zaklenil. »Jezen sem bil in sem šel v spalnico in mu rekel, naj odklene kopalnico, pa mi je odvrnil, da ne, ker sestri nisem dal denarja. Še enkrat sem mu rekel, naj odklene, in ga vprašal, kako naj grem na stranišče, a je ni hotel odkleniti,« je razlagal Vidmar, ki je nato po lastnih besedah šel nad svaka in mu prisolil dve klofuti. Res je pokleknil nanj in mu z rokama držal roki, da ga ne bi mogel udariti, po več pozivih Romana, naj ga spusti, pa je to tudi storil in odšel iz sobe. Res je tudi, da je ob tem vpil, da ga bo ubil, a je bilo to le v žaru jeze.
Prepir se je nato nadaljeval v veži, kjer mu je oškodovanec, ki je sicer doma iz Kočevja, menda zabrusil, da bo pripeljal tri prijatelje iz Kočevja, ki ga bodo »nagonili«. »Sem rekel, naj jih le pripelje, pa bom najprej nabil njega, nato pa še one tri,« je razlagal Vidmar in dodal, da je takrat Roman odšel v kuhinjo po nož. Sam se je zaprl v svoj del hiše in držal vrata, da svak ni mogel do njega, predvideva pa, da se je medtem, ko je odpiral vrata, porezal sam. »Mojo sled DNK so na nožu najbrž našli zato, ker sem ga pred tem uporabljal. Z njim sem namreč rezal krompir, drugega tako ali tako nimam,« je opisoval.
»Morilske oči«
Čeprav se je po Vidmarjevem mnenju tako vse zgodilo le zaradi tega, ker doma ni plačeval stroškov, je omenil tudi to, kar je po besedah oškodovanca pravzaprav glavni vzrok za vse težave. »Jaz sem pijan hodil domov. Potem ko so mi umrli oče, babica in mama, sem namreč začel veliko piti in sem s tem pretiraval,« je razlagal. A po njegovem mnenju bi se vse lahko rešilo. Če bi plačeval stroške in počistil za svojim mačkom, »ko se bo posral«, je dejal, je prepričan, da bi bilo sobivanje spet možno.
A sodeč po besedah oškodovanca je stvar precej bolj resna in ne gre le za neplačevanje stroškov in to, da v obtoženčevem delu hiše zaudarja ter bi se »še podgane zaredile, če ne bi počistili«. Vidmar, ki je trezen sicer povsem znosen, dneve preživlja zadet od trave in različnih tablet ter pod vplivom »šnopca«, v takšnem stanju pa je nemogoč. »Ko je pod vplivom alkohola, trave in tablet, ima prav morilske oči, v njem lahko vidiš morilca,« je bil slikovit na sodišču oškodovanec, ki je prepričan, da bi Vidmar svoje grožnje lahko tudi uresničil.
Tudi te oškodovančeve besede so sodnico Polono Herman prepričale, da angažira izvedenca psihiatrične stroke, ki bo ocenil, kako je bilo z obtoženčevo prištevnostjo in ali bi ga bilo treba napotiti na zdravljenje.
