Tiskane izdaje
Ljubljana – »Upam, da bo moja hči dočakala odškodnino,« pravi mati zdaj že polnoletnega dekleta. Ta skupaj s starši od države terja civilno odgovornost države za posledice, ki jih ima po cepljenju proti steklini pred 15 leti. Sojenje so danes nadaljevali z zaslišanjem izvedenca.
Kot triletno deklico so jo morali cepiti v skladu z zakonom o nalezljivih boleznih proti steklini potem, ko jo je na dopustu na Hrvaškem ugriznil netopir. Reakcija se je pokazala že čez 12 ur (visoka vročina, tresenje in penjenje), zato so jo sprejeli v bolnišnico.
Po petih dneh jo dobila drugi odmerek cepiva in nato še tretjega. Konec 1998. je začela urinirati kri, težave pa so se stopnjevale, tako da je celo ohromela. Z veliko truda se je znova postavila na noge, vrsta nepojasnjenih simptomov in diagnoz pa je starše na pobudo neke zdravnice napeljala na sum, da gre za posledico cepiva.
»Država odgovarja za posledice cepljenja«
Starši od izbruha hčerine bolezni skušajo dokazati, da so številne zdravstvene težave posledica cepljenja. In ker je država uzakonila nekatere vrste cepljenja, je odgovorna tudi za posledice, so prepričani.
Med ministrstvom za zdravje in tožniki so pred časom potekali pogovori glede morebitnega izplačila odškodnine, a ti niso obrodili sadov, saj bi morala o primeru vendarle odločati komisija za ugotavljanje škode po cepljenju pri ministrstvu, najvišja odškodnina pa bi bila 40.000 evrov, pri čemer rente in odškodnine za sorodnike ne predvideva, škodni dogodek pa sega v obdobje pred uveljavitvijo zakona leta 2006, ki govori o pravici do odškodnine zaradi posledic cepljenja. (Tožniki s tožbo sicer za hčer zahtevajo 41.729 evrov z obrestmi ter 1043 evrov mesečne rente, saj hči zaradi številnih zdravstvenih težav nikoli ne bo mogla skrbeti zase, starša pa terjata po 14.500 evrov).
Njihovo civilno tožbo je sodišče pred petimi leti zavrnilo, a so višji sodniki sodbo razveljavili, saj so zavzeli stališče, da je za škodo, ki nastane kot posledica cepljenja, ne glede na krivdo, objektivno odgovorna država.
Ponovljeno sojenje so začeli pred petimi leti; sodišče je doslej pri proizvajalcu Chiron Bieringu opravilo poizvedbe o cepivu rabivac, januarja lani pa je dr. Milan Čižman s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega KC izdelal izvedensko mnenje.
Meni, da dekličine težave niso posledica cepljenja proti steklini, saj je interval med pojavom epilepsije in cepljenjem predolg, poleg tega niso z magnetno resonanco možganov ugotavljali značilnih sprememb za prizadetost možganov, ki nastanejo v zvezi s cepljenjem.
Takemu mnenju ostro nasprotujejo dekletovi starši in njihov pooblaščenec odvetnik Dušan Stojanović, saj menijo, da je nestrokovno in nepopolno.
Poleg tega, da je dr. Čižman infektolog in ne nevroimunolog, ki bi bil edini primeren za izdelavo mnenja, je kot član komisije za ugotavljanje škode po cepljenju na plačilnem seznamu ministrstva za zdravje.
Mnenje je, poudarjajo, naredil na podlagi dokumentacije iz ljubljanske bolnišnice, kjer jim ni uspelo nič ugotoviti, in brez poznejših izvidov tujih zdravnikov, ki so jim starši že pred leti zaupali zdravljenje otroka.
Ti so deklici postavili diagnozo siringomielija (bolezen, pri kateri začneta propadati siva substanca hrbtenjače in tvorba votlinic v njej) ter ugotovili, da so težave posledica cepljenja, avstrijski zdravnik pa je bil tisti, ki je aprila 2005 proizvajalca zdravila obvestil o dekličinem primeru.
Pri tem dekličina mati poudarja, da je bilo cepivo rabivac 2004. umaknjeno s trga, proizvodnja pa ukinjena. Njuna hči je »prvič pri cepljenju proti steklini dobila dvojno dozo, kar proizvajalec cepiva ni priporočal«, Slovenija pa ni imela dovoljenja za uporabo dvojne doze cepiva, pravi mati.
Dva strokovnjaka, dve mnenji
Čižmanovo mnenje, trdijo starši, izpodbija številna tuja strokovna literatura, prav tako biolog dr. Gorazd Pretnar, ki so ga starši prosili za mnenje.
Ta je ugotovil, da je edina vzročna zveza z zdravstvenimi težavami dekleta ravno cepljenje, ki je v tem primeru povzročilo redko, a imunologom in nevroimunologom znano bolezensko stanje ADEM (akutni diseminirani encefalomielitis), imunološko modulirano bolezen možganov.
»Razočaran sem nad dr. Pretnarjem. Trdi, da je veliki strokovnjak, jaz pa nisem nič. V literaturi sem našel le en njegov članek,« se je odzval dr. Čižman.
Pretnar, ki ga sodišče ne bo zaslišalo, ker ni sodni izvedenec, je na Čižmanove navedbe odgovoril po obravnavi. »Tako kot ima dr. Čižman ozko znanje o človeku, imam jaz kot biolog široko znanje o življenju«. Dodaja, da »če se dva akademika ne strinjata, se lahko pogovarjata le o znanstvenih dejstvih. Komur bo prej zmanjkalo argumentov, bo izgubil.«
Sojenje bodo nadaljevali decembra, ko bodo zaslišani starši.
Zbiranje podpisov
Ta čas pa na spletni strani skupnosti Avaaz poteka zbiranje podpisov za peticijo, s katero želijo pospešiti odpravo obveznega cepljenja v Sloveniji.
Kot pojasnjuje njen začetnik pravnik Jure Pogačnik, bi s spremembo obstoječega sistema dosegli to, da bi mnoge starše razbremenili represije v upravnih postopkih, njihove otroke bi zavarovali tako pred kratkoročnimi stranskimi učinki cepiv kot tudi s povezanim porastom avtoimunih bolezni v starejši dobi, zdravnike bi razbremenili prijavljanja svojih pacientov zdravstvenemu inšpektoratu (kar je v nasprotju z zaupnostjo odnosa med njimi in pacienti), država pa bi prihranila nekaj denarja.
Starši, ki ne cepijo svojih otrok, so prijavljeni zdravstvenemu inšpektoratu, ki zoper starše praviloma izda odločbo, sledijo ji denarne kazni, dodaja Pogačnik in poudarja, da je »na drugi strani pretirane skrbnosti za zagotavljanje cepljenja brezbrižnost do tistih, ki so utrpeli resne in dolgotrajne 'stranske' učinke cepljenja«.
Nadzor nad njimi in njihovo evidenco pa opravlja Inštitut za varovanje zdravja (IVZ), ki določa cepljenja in katera cepiva se bodo uporabljala, ista ustanova se tudi ukvarja s prometom s cepivi, še dodaja Pogačnik.
