Tiskane izdaje
Ljubljana - Medtem ko je zapis kolumnista Boštjana M. Turka o renegatstvu na račun zgodovinarja Jožeta Pirjevca po mnenju okrožnega in višjega sodišča žaljiv in z namenom zaničevanja, je vrhovno sodišče zapis, 13. junija 2011 objavljen v reviji Reporter v članku Referenti in renegati, razumelo popolnoma drugače. Zato je obsodilno sodbo zaradi razžalitve spremenilo in Turka oprostilo.
Po mnenju okrožnega in višjega sodišča je Turk prestopil meje dovoljenega, ko je Pirjevcu med drugim očital, da je »stopil v nenavaden tip renegatstva: svoje ime je poitalijančil, četudi za to niso obstajali nobeni zunanji razlogi ali pritiski. Storil je nasprotno od tega, kar je s primorskimi Slovenci počel fašizem. Enainpetdeset let po požigu Narodnega doma v Trstu je objavil eno svojih del in ga suvereno podpisal (kot vse ostale v tistem času) z Giuseppe Pierazzi. Na svojem zgledu je tako potrdil 'pravilnost fašistične raznarodovalne politike'«.
Kljub Turkovemu zatrjevanju, da Pirjevca ni nameraval žaliti in da v spornem članku ni šlo za njegovo diskvalifikacijo, je okrožno sodišče septembra 2014 sklenilo, da je s svojim ravnanjem izpolnil vse znake očitanega kaznivega dejanja, takšni odločitvi pa je junija lani pritrdilo višje sodišče, s čimer je postala kazen dveh mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo pravnomočna.
Turk je med sojenjem v zagovoru med drugim sicer dejal, da je pisal o obletnici požiga Narodnega doma v Trstu in Pirjevčevo ime je pač prišlo na dan. Posebej je poudaril, da je naslov njegovega članka Referenti in renegati, torej v množini, ne ednini. A sodišči sta menili, da je besede, s katerimi je označil zasebnega tožilca, nedvomno objektivno mogoče označiti za žaljive, saj to izhaja že iz njihovega osnovnega pomena in iz širšega konteksta, v katerega so umeščene, ter z namenom zaničevanja.
Toda vrhovno sodišče, ki je sodbo tehtalo po zahtevi za varstvo zakonitosti Turkovega odvetnika Radovana Cerjaka, takega namena, ki je glavni pogoj, da se kaznivo dejanje, storjeno po tisku, lahko opredeli kot protipravno, ni našlo. »Storjeno je bil namreč (še) vedno v sprejemljivih okvirih ustavne pravice do svobode izražanja iz 38. člena ustave ter pravice do svobode izražanja in obveščanja iz 10. člena evropske konvencije za človekove pravice.« Po mnenju vrhovnih sodnikov Marka Šorlija, Damijana Florjančiča, Barbare Zobec, Vesne Žalik in Kristine Ožbolt je iz konkretiziranih dejanj v sodbi razvidno, da ne gre za navajanje (z dokazi preverljivih) dejstev, temveč za Turkovo vrednostno sodbo Pirjevčevega konkretnega ravnanja (in ne kritiko njegove osebnosti nasploh), da je (postopno) spreminjal svoje ime (najprej priimek in čez več kot dvajset let še osebno ime) iz italijanske različice v slovensko.
Pri Turku je tako razvidno obsojanje Pirjevčevega ravnanja, da je uporabljal svoje poitalijančeno ime še desetletja po padcu fašističnega režima v Italiji, čeprav za tako ravnanje »niso obstajali nobeni zunanji pritiski ali razlogi«, tako vrhovno sodišče. Turkove navedbe, da je Pirjevec svoje ime poitalijančil, »ni mogoče razumeti dobesedno, saj je iz celotne povzete vsebine članka v izreku sodbe jasno razviden očitek, torej vrednostna sodba o uporabljanju poitalijančenega imena, tudi v razmerah, ko za to niso obstajali nikakršni zunanji razlogi«, Pirjevec pa bi kot javna osebnost lahko pričakoval, da bo v slovenski javnosti to dejstvo ocenjevano, in ni mogel računati le na pozitivne odmeve, temveč je lahko pričakoval tudi negativne odzive, ti pa so pričakovano ostrejši pri javni osebnosti, in je upravičeno zaključiti, da je tudi prag sprejemljivosti kritične reakcije ustrezno višji.
Vrednostna oznaka ravnanja
Poleg tega po mnenju vrhovnega sodišča Turk Pirjevca ni neposredno označil za odpadnika, temveč je zapisal, da je »vstopil v nenavaden tip renegatstva«, in tako »podal svojo opredelitev takega ravnanja, ki ga je mogoče označiti kot izneverjanje določenemu prepričanju - v tem primeru povsem očitno v pomenu pričakovanja, da je treba poitalijančeno obliko imena povrniti v slovensko takoj, ko je to mogoče«. Zato gre tudi v tem delu po oceni vrhovnih sodnikov za »vrednostno oznako ravnanja zasebnega tožilca, ki takega pričakovanja ni izpolnilo«. Taka ocena je lahko sprejemljiva ali ne, ni pa v njej zaznati zaničevalnega prizvoka, še piše v sodbi.
Pirjevec je kot zgodovinar, ki interpretira zgodovinsko dogajanje, in kot politik, ki izraža in se opredeljuje do političnih vprašanj, zaradi svoje specifične pozicioniranosti v družbi še posebej pod lupo javnosti pri svojih konkretnih, celo osebnih ravnanjih. Zato je treba Turkovo pisanje razumeti kot »odpiranje prostora javnega razpravljanja o zadevi, ki je v širšem javnem interesu, prav zato, da se zavzame vrednostno stališče do spreminjanja izvorno slovenskih imen ali njihovega ohranjanja v poitalijančeni različici, in to v izpostavljenem zgodovinsko-političnem kontekstu, v razmerju do poitalijančevanja slovenskih imen v času fašističnega režima v Italiji in s tem zasledovanih oziroma načrtovanih ciljev«.
Pirjevca vest o oprostilni sodbi preseneča in žalosti. »To pomeni, da v Sloveniji lahko žališ, kot želiš, in da ni pravice,« je dejal.
