Tiskane izdaje
Ljubljana - Precej solza je bilo pretočenih na današnji glavni obravnavi proti 27-letnemu Urošu Ložu iz Loke pri Mengšu, ki je po prepričanju tožilstva poleti potrkal na vrata stanovanjske hiše v Mekinjah in varuški iz rok iztrgal nemočno 15-mesečno deklico. Na koncu jo je zvezal in odvrgel ob cesti.
Okrožni državni tožilec Matija Benulič je iz obtožnice prebral, da je Uroš Lož 2. avgusta ugrabil deklico, da bi od njenega očeta dobil odkupnino. Na to se je dobro pripravil, saj je pred tem kupil predplačniško kartico in anonimno poklical dekličinega očeta.
V odkup mu je ponudil dve toni bakra, a mu je ta odvrnil, da je trenutno v Mariboru, zato je ženo poslal na bencinski servis v Perovo pri Kamniku, kamor naj bi neznancu odnesla dokumentacijo podjetja, potrebno za sklenitev posla. Žena je to storila, a je na dogovorjeni kraj prišla zaman, saj ni bilo nikogar.
Ko se je Lož prepričal, da zakoncev ni doma, je okrog 16.45 pozvonil pri njihovih domačih vratih. Odprla je varuška, Loža pa je zanimalo, kje je gospodar.
Ko mu je pojasnila, da ga ni, je odšel. A ne za dolgo. Že čez kakšne tri minute se je preoblečen in zamaskiran pojavil na vratih. Tokrat prav nič prijazen, saj je varuško, takoj ko je odprla vrata, odrinil in ji iz rok iztrgal 15-mesečno deklico.
Varuško je s silo potisnil v stranišče in poskušal zapreti vrata. Nekaj časa se je še upirala, potem pa se je v strahu za življenje zaklenila. Skozi okno je klicala na pomoč, medtem pa je ugrabitelj pobegnil.
Grožnje z ubojem
in nasilništvo zanika
Obtoženega so še pred zaslišanjem izdale solze, ko pa bi moral sam od sebe povedati, kaj se je dogajalo, je izrekel le: »Ne morem.« A kasneje je s hlipajočim glasom le izustil, da ni vse res, kar piše v obtožbi. »Nisem grozil z ubojem deklice ali da bi ji kaj naredil. Prav tako je nisem iztrgal iz rok varuški.« Ko mu je predsednica senata Mojca Zalar Kocjančič začela postavljati vprašanja, je zaslišanje le steklo.
Kot je povedal, sta mu dekličina oče in ded za električarska dela skupno dolžna štiri tisočake. »Delal sem mu, ni mi plačal, čeprav vem, da ima denar. Imel me je za norca, jaz pa nisem imel niti za kruh. K njim sem šel, da bi se pogovorili o vračilu dolga.«
Trdi, da zaradi dolgov, v katere je zapadel predvsem zaradi odvisnosti od iger na srečo, ni videl drugega izhoda. A na idejo o ugrabitvi otroka, tako vztraja, je prišel povsem spontano, sprva je hotel z dvorišča odpeljati porscheja.
»Avtomobilskih ključev nisem nikjer našel, naenkrat pa sem zagledal deklico. Zgrabila me je panika, nisem vedel, kaj naj storim, zato sem jo zagrabil in odnesel.« Nadaljeval je, da mu je žal, saj ve, da deklica ni prav nič kriva.
Najprej jo je odpeljal v stanovanje v Ljubljano in jo tam kasneje pustil samo, saj so ga klicali, naj pride na kamniško policijsko postajo. Že takrat so namreč sumili, da ima prav on na vesti ugrabitev. V Trzinu ga je prestregla patrulja.
»Pregledali so mi avto, kakšne pol ure so me zadrževali, potem pa mi rekli, da lahko grem. Niso mi povedali, za kaj gre.« A takrat mu je že začelo goreti pod nogami, saj je vse več sledi kazalo prav nanj.
Zvezano deklico je ponoči pustil v grmovju ob Obvozni cesti v Ljubljani. Kasneje se je s psom vrnil in jo prestavil na bolj prijazno lokacijo, v travo, kjer ni bilo grmovja, je povedal. V usta ji je zatlačil še krpo. Nato se je odpeljal na kamniško policijsko postajo, kjer je vpletenost v ugrabitev sprva zanikal, potem pa klonil pod težo policijskih dokazov. Skupaj so se odpeljali na kraj, kjer jo je odvrgel.
Od kod varuški modrice
po rokah in nogah
Dekličin oče kakršne koli dolgove zanika, pristavil je, da mu je vedno plačal vnaprej, in to celo več od dogovora. Potrdil je, da ga je neznanec nekaj dni pred dogodkom poklical in mu v hrvaškem jeziku povedal, da mu proda dve toni bakra.
A ko je prišel dogovorjeni čas za izmenjavo potrebnih dokumentov za izvedbo posla, kamor je poslal ženo, ga je ta čez nekaj časa poklicala, da so jima ugrabili hčerko. »Bil sem tako paničen, da ne vem niti, kako sem se pripeljal iz Maribora.«
Vmes ga je anonimnež poklical in mu zagrozil, naj prinese 20.000 evrov, če hoče otroka videti živega. Zanikal je navedbe obtoženega, da ga je večkrat opozarjal, naj mu povrne domnevni dolg za opravljena dela.
Solz med pričanjem ni mogla zadrževati niti dekličina mati. O ugrabitvi jo je obvestila varuška. Ta ji je takoj razkrila: »To je bil ta Uroš, ki je bil pred dnevi tu. Enak glas je imel.«
Priznala je, da je varuško začela tresti, hotela jo je celo udariti, saj je bila tako šokirana. A zanika, da bi jo res udarila ali brcnila, kar je zanimalo obtoženčevega zagovornika Andreja Žabjeka. Lož namreč zanika, da bi bil nasilen, zato še vedno ostaja vprašanje, od kod varuški modrice po nogah in rokah.
Preden je dekličina mati zapustila razpravno dvorano, je v solzah pristavila še, da »si bo za vse življenje zapomnila, ko je hčerko videla v bolnišnici s poškodbami rok in nog, ker je bila zvezana«.
Ko je stopila na hodnik sodne palače, jo je podoživljanje dogodkov povsem zlomilo, zato je pred okrožno sodišče kmalu prispelo reševalno vozilo in jo odpeljalo.
Medtem je senat razpravljal o predlogu obrambe, da obtoženemu odpravi pripor, a ga niso upoštevali, zato bo 29. novembra, ko se bo sojenje nadaljevalo, spet prišel v spremstvu pravosodnih policistov.
Do takrat se bo z njim verjetno pogovoril še izvedenec psihiatrične stroke, ki bo ocenil njegovo prištevnost v času storitve kaznivega dejanja.
Kot pričo bodo poskušali zaslišati še varuško, a je vprašanje, ali bo prišla na sodišče, saj se je po travmatični izkušnji vrnila v Bosno.
