Maribor – Na procesu zoper Alexandra Žlendra, obtoženega sodelovanja pri trojnem umoru v Beogradu pred 22 leti, je sodišču le uspelo zaslišati ključno pričo. Radovan Joksić, ki zaradi umora prestaja 40-letno zaporno kazen, je dejal, da je o vsem odločal Žlender.
Danes 46-letni Radovan Joksić, ki je pričal po videokonferenci, je deloval povsem mirno. Kljub temu ni vedel, kje naj začne opis zločina, ki se je zgodil 9. oktobra 1993 v Fruškogorski ulici, ko je s škorpijonom ustrelil 37-letnega podjetnika in lastnika veleblagovnice na beograjskem Bulevarju revolucije Nebojšo Salatića, njegovo 23-letno dekle Slavico Kovačević ter 17-letnega nečaka Milana Graoranova. »Ne morem sestaviti slike, bilo bi lažje, če bi mi postavljali vprašanja,« je dejal.
Na vprašanje tožilca Darka Simoniča je pojasnil, da je Žlendra spoznal konec osemdesetih let na neki rojstnodnevni zabavi, a se potem do leta 1993, ko je začel prijateljevati z njegovo sestro, z njim ni družil. Zatrdil je, da so se k podjetniku Salatiću odpravili z namenom izterjati 250.000 nemških mark, ki da jih je ta nekomu dolgoval, oni pa bi dobili provizijo.
»Mrtva usta ne govorijo«
Žrtve so morale v stanovanju leči na tla, Žlender pa je v sosednji sobi nekaj premetaval, Joksiću se je zdelo, da je na tla padel predal. Zatem je po lastnih navedbah od Žlendra prejel ukaz: »Streljaj, kaj čakaš, mrtva usta ne govorijo.« Nič ni odgovoril, le izpolnil ga je kot vojak, je pojasnil.
»Zakaj se niste uprli ukazu?« je zanimalo tožilca. »Resnično ne vem,« je odvrnil Joksić. Poudaril je, da je deloval kot navadna marioneta: »Za nagrado sem dobil smrtno kazen.«
Joksića je srbsko sodišče sprva res obsodilo na usmrtitev s streljanjem, a mu je kasneje kazen omililo v 40 let zapora. Nebojšo Titelca in Aleksandra Stankovića je oprostilo, saj sta le čakala v avtu pod pretvezo, da morata Joksić in Žlender vrniti denar nekemu precej nepredvidljivemu človeku, Žlender pa se je, ker je slovenski državljan, umaknil v Slovenijo, kjer so ga izsledili leta 2011.
»Kaj bi naredili, če vam Žlender tega ne bi rekel?« je zanimalo tožilca. »Zagotovo ne bi streljal, je dejal Joksić. »Je bil Žlender oborožen?« »Ja, imel je crveno zastavo, kalibra 7,65.« Pojasnil je, da so še eno pištolo potrebovali zaradi zastraševanja: »Pri nas v Srbiji pravimo 'praznega orožja se bojita oba, polnega le eden'.« Po njegovih besedah je bilo v tistih časih nositi orožje isto, kot da imaš v žepu denarnico.
Joksić je dejal, da je o vsem v zvezi s kaznivim dejanjem odločal Žlender in jih kasneje tudi posvaril, da so življenja njihovih družin ogrožena, če bo kdo kar koli izustil o dogodku. Sam je grožnje vzel resno.
»Je to ta oseba, ki je z vami izvedla kaznivo dejanje?« je vprašal tožilec. »To je ta oseba, samo nekoliko se je zredil,« je mirno odvrnil Joksić. »Je vaša izjava glede vloge Žlendra resnična?« »Da, resnična je in ni dana pod nobenim pritiskom,« je vztrajal Joksić, s čimer je precej otežil Žlendrov položaj. Ta namreč trdi, da je že maja 1993 pobegnil v Slovenijo, saj je dezertiral iz srbske vojske.
Dezertiranja se je spomnil tudi Joksić: »Vem, da si pobegnil iz vojske, ker sta tvoja osebna izkaznica in vozniško dovoljenje ostala v vojašnici v Nišu.« Na Žlendrovo vprašanje, od kod to ve, pa je odvrnil: »To je tvoja zgodba. Ko smo leta 1993 tihotapili bencin, nisi imel vozniškega dovoljenja in sem moral ves čas voziti jaz.«
Joksić je dejal, da nihče ni imel namena ubijati, zgodilo se je v trenutku. Sam v Salatićevem stanovanju ni vzel nič, po njegovih besedah pa je Žlender odnesel dve vrečki in jopič. Preiskovalci so kasneje ugotovili, da je plen obsegal 400 mark, 150 dolarjev, nekaj zlatnine in dva usnjena jopiča.
»Kaj ste rekli Titelcu in Stankoviću, ko ste prišli v kombi?« je zanimalo Žlendrovega odvetnika Aleksandra Tuška. »Da me je poslal Saša (Alexander Žlender), naj prideta gor, da vidita, kaj se je zgodilo.« Ali jima je povedal, da je streljal, se ni spomnil, ve pa, da je snel dušilec in ga skupaj s pištolo dal pod sedež. Potem so se, je dejal Joksić, odpeljali na Madžarsko po bencin.