Umor v Čežarjih prestal sito vrhovnega sodišča

Ljubljana – Da je bil krut umor 57-letnega trgovca iz Čežarjev pri Kopru 10. marca 2013 storjen na zahrbten način in iz koristoljubja, po okrožnem in višjem sodišču ne dvomijo niti vrhovni sodniki. V celoti so zavrnili zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obramba Marka Markoviča in Koste Aleksandrova, in omenjenima potrdili kazni 30 oziroma 22 let zapora.

Umor Oliankija Vatovca, poslovodje franšizne Mercatorjeve trgovine v Svetem Antonu, se je zgodil na njegovem domu oziroma vhodu v klet in stanovanje v vasi Čežarji. Vatovec in Markovič sta se poznala, zato je Vatovec obtožena najverjetneje povabil na kozarec v klet, a sta ga po ugotovitvah sodišča napadla na zahrbten način tako, da sta mu z večjim in težjim predmetom zadala udarce po glavi, ko je bil proti njima obrnjen s hrbtom. A Vatovec ni takoj umrl, zato sta ga zvlekla v notranjost kleti, mu s hlačnico delovnega kombinezona zamašila usta, nakar mu je Aleksandrov s širokim lepilnim trakom zvezal roki na hrbtu. Napadalca sta ga pustila v mlaki krvi v kleti in se napotila v stanovanjski del hiše, kjer sta premetala vse prostore. Očitno sta iskala denar, saj med kriminalistično preiskavo po prijavljenem umoru v stanovanju niso našli ne denarja ne bančnih kartic, v stanovanju pa sta pustila sledi obuval. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je imel Aleksandrov na rokah rokavice, vendar je lepilni trak gumijaste rokavice poškodoval, zato so kasneje v nacionalnem forenzičnem laboratoriju na traku, s katerim je imela žrtev zvezani roki, odkrili njegov profil DNK.

Zlorabila oškodovančevo zaupanje

Na Vatovčevo truplo so naleteli dan pozneje, potem ko se zjutraj ni oglasil v trgovini. Kriminalisti so dva meseca preiskovali, preden so prišli do prvih otipljivih sledi. Med prvimi je bil osebni avtomobil volvo karavan temne barve, ki ga je imel v uporabi Markovič in ga je na večer umora več prič opazilo pred hišo žrtve. Markoviča in Aleksandrova so aretirali 18. julija 2013.

Po ugotovitvah sodišča je šlo za skrbno načrtovan umor, pri katerem ni bil cilj le dokopati se do Vatovčevega premoženja, temveč najprej njegova smrt. Obtožena sta menda umor načrtovala že dva dni prej, ko sta čakala na prihod Vatovca, ki pa je ta večer s prijateljem obiskal nekaj gostiln v Pradah in Bertokih.

Okrožno sodišče v Kopru je Markoviču dosodilo 30 let zapora, Aleksandrovu tri leta manj, a je nato višje sodišče Aleksandrovu kazen znižalo na 22 let, Markoviču pa je potrdilo 30-letno kazen zapora.

Obramba obtoženih je poskušala z zahtevo za varstvo zakonitosti doseči oprostitev oziroma razveljavitev obsodilne sodbe in ponovno sojenje, za Markoviča pa podrejeno znižanje zaporne kazni na 20 let zapora, a so vrhovni sodniki zahteve za varstvo zakonitosti v celoti zavrnili.

Čeprav je obramba pod vprašaj postavila pravilnost ugotovitve, da je šlo za umor na zahrbten način, vrhovni sodniki menijo, da opisano dejanje izpolnjuje vse zakonske znake očitanega dejanja, saj sta obtoženca izkoristila oškodovančevo zaupanje s tem, da sta ga zvabila v klet njegove hiše in ga nato v trenutku, ko jima je obrnil hrbet, udarila v glavo, da je izgubil zavest, mu zvezala roke in ga še večkrat udarila po glavi. Prav tako je šlo za koristoljubje, saj jima je šlo za to, da si pridobita materialno korist, so prepričani sodniki.

Markovič je na vrhovnem sodišču izpodbijal tudi izrečeno kazensko sankcijo, a neuspešno, saj je to mogoče izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakonika, tega pa nižjestopenjski sodišči nista zagrešili, poudarja vrhovno sodišče. Navajanje obrambe, da je bila Markoviču izrečena nesorazmerno visoka zaporna kazen, pa je po vsebini izpodbijanje primernosti izrečene sankcije, kar pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obremenilni čevlji

Vrhovni sodniki so soglasno sklenili tudi, da v podatkih kazenskega spisa nimajo podlage niti trditve obrambe o domnevno podtaknjenem dokazu Markoviču. Obramba namreč trdi, so policisti med hišno preiskavo Markoviču podtaknili prazno škatlo čevljev in da bi bila lahko sled obuvala, najdena na kraju dejanja, relevanten dokaz le, če bi jo izvedenec primerjal s sledjo obsojenčevih čevljev, ki pa niso bili najdeni, temveč da je izvedenec napačno naredil primerjavo s podplatom naključno izbranih čevljev, ki naj bi bili shranjeni v zaseženi škatli.

Sodišči sta sprejeli izvedensko mnenje nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki je analiziral tudi profil DNK Aleksandrova na lepilnem traku, s katerim je žrtvi zvezal roki in je bil za Aleksandrova najobremenilnejši dokaz, na podlagi vseh dokazov sta nato zaključili, da je krvavo sled obuvala na kraju pustil ravno Markovič, pri čemer je to prav tako vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja in ne (ne)zakonitosti dokaza. Prav tako ni nezakonit dokaz pričanje Markovičeve partnerke, za katero je vrhovno sodišče kljub drugačnemu zatrjevanju obtoženih prepričano, da ji policisti niso grozili, da bi pričala proti Markoviču, zatrdila pa je, da sta ji s smrtjo grozila obdolžena.

Ker vrhovni sodniki v postopku niso ugotovili kršitve pravic, ki jih zatrjuje obramba, zahteve obrambe pa so bile pretežno vložene zaradi domnevno zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma nestrinjanja z dokazno oceno, česar pa ni dovoljeno izpodbijati v zahtevi za varstvo zakonitosti, so vrhovni sodniki slednje v celoti zavrnili.