Tiskane izdaje
Ljubljana, Maribor - Od prve mariborske vstaje je minilo že več kot leto in pol, javnost pa še danes nima uradnega podatka, kakšna je bila vloga politike pri pritisku na policijo in kdo je načrtno sabotiral mirne proteste zoper oblast.
V mesecih po koncu vstaj smo v Delu sistematično razkrivali ozadja, za katera si je takratna vladajoča politika - vlado je vodila SDS danes pravnomočno obsojenega Janeza Janše - zelo prizadevala, da ne bi bila nikoli raziskana.
Kar zadeva policijo, smo ugotovili dve dejstvi. Policija na mirne proteste, v katere je nekdo infiltriral posameznike z nalogo, da napadejo policijo in povzročijo kaos (in s tem diskreditirajo vstaje), ni bila niti pripravljena niti usposobljena. Možje v modrem so uporabljali taktiko, pripravljeno za primere nemirov ob nogometnih tekmah. Tega dejstva policiji ne gre zameriti, saj se v samostojni Sloveniji še ni srečala s primerom, ko bi bili mirni državljanski protesti zlorabljeni, kar se je pri njenem posredovanju pokazalo v Mariboru, še posebno očitno pa v Ljubljani.
Politični pritisk
Pri tem ne moremo mimo dejstva, da je bila policija pod hudim političnim pritiskom. Še najblažji je bil tisti, ko je mariborske policiste s svojo navzočnostjo »nadziral« generalni direktor policije Stanislav Veniger, med škandalozne pa lahko brez dvoma prištejemo nedopustni pritisk, ko je policiji usmeritve dajala takratna državna sekretarka na notranjem ministrstvu, prostojna za področje tožilstva, Barbara Brezigar. Škandalozno zato, ker je bila Brezigarjeva sestavni del takratne oblasti in politike, zoper katero so prav tako potekali protesti.
Naj spomnimo, da smo v Delu razkrili, da je v času protestov potekal razširjeni kolegij generalnega direktorja policije, ki se ga je udeležila tudi Brezigarjeva. Zapisnik tega sestanka ni bil nikoli narejen. To je bil sestanek, na katerem je učila navzoče, kako mora policija delovati oziroma upoštevati zakonodajo tako, kakor jo je razložila na sestanku. Njena »navodila« so šefi policijskih uprav nato prenesli na podrejene, ne z ukazi, ampak s prepričevanjem. Tako so vodilni posamezniki na policijskih upravah po tem sestanku »ugotovili«, da je policija pri obravnavi protestov preveč pasivna, predvsem na področju ovadb, še posebno pa prekrškov, saj da policisti ne upoštevajo dovolj tudi drugih zakonov, ki imajo kaznovalne določbe (ne le kazenskega zakonika ali zakona o javnem redu in miru). Med vrsticami je bilo zaznati tudi nezadovoljstvo z nekaterimi tožilci, ki prav tako naj ne bi bili »dovolj zavzeti«. Njihove odločitve bi morali policisti »izzvati« s tem, da bi nadaljevali delo in jih pozneje poskušali prepričati h konkretnejšim ukrepom.
Protesti imajo prednost
Vrh policije je seveda pritiske zanikal, kakor tudi navodilo, ki so ga sporočili policijskim upravam: protesti so naloga številka ena in da lahko drugo delo, tudi gospodarska kriminaliteta, počaka. Šefi policijskih uprav se tem pritiskom niso uprli. Politiko je prestrašilo tudi to, da se je med protestniki in policijo začela tkati vez, ki se je pokazala predvsem z izročanjem cvetja. Vzbujala se je bojazen, da bi policisti »prestopili« na drugo stran, k prijateljem, sorodnikom in znancem. Da je bilo to takrat povsem mogoče, so pokazali mariborski gasilci, ki so se uprli možnosti, da bi dobavili vodo za vodni top. »Očitno je bil del načrta tudi, da se vezi s protestniki pretrgajo. Če so policisti osovraženi, so bolj osamljeni in bolj solidarni drug do drugega,« je pojasnil eden od naših virov.
Posebno vprašanje pa je, zakaj policija ni nikoli našla energije in časa, da bi raziskala ozadje sabotiranja protestov, čeprav smo jim mediji ponudili dovolj podlag za začetek preiskave. V Delu smo, denimo, objavili začetnice dolgoletnega in pomembnega člana desne ekstremistične organizacije Blood & Honour, ki ga je policija prijela na protestu v Mariboru. Ker so bili posamezniki, ki nam jih je uspelo identificirati, posredno povezani tudi s takratno stranko na oblasti, ne preseneča, da policija ni našla prav nobenega dokaza o obstoju organizacije, ki je sabotirala proteste.
Ničesar niso našli
»Navedbe, da bi bili napadalci plačani, kljub poglobljeni preiskavi do zdaj nismo potrdili, prav tako ne, da je za dejanji stala določena skupina,« so sporočili s policije. Dodali so, da iz načina izvedbe in drugih okoliščin lahko sklenejo, da je šlo v nekaterih primerih za organizirano nasilje, ki je bilo usmerjeno izključno zoper policiste. »Preiskava je končana in organizacija nasilnih protestov ni potrjena,« je dokončna ugotovitev policije.
Takratna oblast je pozornost neuspešno preusmerila v iskanje levih ekstremistov, ki bi jim naprtili nasilje, a brez večjega uspeha. Še več, pred preiskovalno komisijo državnega zbora, ki obravnava ekstremizem, so se politiki iz SDS precej osmešili že pri prvem zaslišanem vstajniškem »levem ekstremistu« Tonetu Partljiču.
Kriminalizacija vstaj
Smešenje tistih, ki so se udeležili vstaj, je bil poleg sabotiranja protestov le uvod v poznejšo krminalizacijo vstajniškega gibanja, ki naj bi svoje nadaljevanje doživel na sodiščih in pred preiskovalno komisijo. Ni se izšlo. Kljub diskreditacijskim naporom tega, da se je najprej Maribor uprl korumpiranemu županu in nato še desettisoči po vsej državi korumpiranim političnim »elitam«, ni več mogoče spremeniti. Kriminalizacija in diskreditacija vstaj pa ima še danes en sam cilj: preprečiti, da bi si državljani še kdaj upali množično na ulice. Ko je padel Franc Kangler, je oblast postalo strah.
Sodna preiskava v sklepni fazi
Sodna preiskava, ki na ljubljanskem okrožnem sodišču poteka zoper 13 protestnikov – ti so domnevno sodelovali v nasilnih izgredih konec novembra 2012 v Ljubljani –, je po naših podatkih v sklepni fazi. Zadnje priče naj bi zaslišali danes.
V predkazenskem postopku so po naših podatkih vsi ovadeni protestniki, ki udeležbe na demonstracijah sicer ne zanikajo, zavračali očitke, da so fizično obračunavali s policisti in vanje metali granitne kocke, plastenke, prazne pločevinke, plinske bombe, petarde, jih škropili s plinskim razpršilcem, vpili, preklinjali in se v njih zaletavali.
Kocke v policiste ali banko?
Po naših podatkih so očitki tožilstva za posamezne osumljence oziroma opisi dejanj na las podobni. Nekateri so domnevno, zakrinkani z zeleno »arafat ruto«, metali granitne kocke, drugi pa »brcali v ščit in vpili«, preklinjali, metali plinske bombe, plastenke, pločevine. Za enega protestnika je sodišče vpeljalo preiskavo, ker da je okrog 19.10 med množico protestnikov na policiste zakrinkan metal granitne kocke, nakar so ga policisti obvladali in opravili varnostni pregled. Osumljeni očitke o metanju kock na policiste odločno zanika, priznava pa, da je približno pol ure pozneje kocko resnično vrgel v poslopje banke in so ga policisti takoj po tem vklenili, česar pa ne bi mogel storiti, če bi ga bili prijeli že pred tem. Za metanje kocke v poslopje banke je bil celo kaznovan z denarno kaznijo.
Kot je znano, je val protestov novembra in decembra 2012 zajel tudi Ljubljano. Protesti, ki so se jih udeležili tako študentje kakor starejši in družine z otroki ter tudi predstavniki civilnodružbenih gibanj in posamezni predavatelji Univerze v Ljubljani, je potekal ob žvižgih »Lopovi!«, vzklikih in nekaj navijaških sirenah. Protestniki so s seboj prinesli rože, večinoma nageljne in vrtnice, ki so jih podarjali policistom, ter transparente, slike politikov in letake. Poleg svečk so bili plakati proti predsedniku vlade, države in ljubljanskemu županu z gesli »Gotof je«, »Lopof je«, »Konec je«.
Sicer miren protest v Ljubljani zadnjega novembrskega dne pred dvema letoma pa so zaznamovali večerni izgredi, potem ko so se protestniki preselili s Kongresnega trga na Trg republike, izgredniki, ki so se pomešali med protestnike, pa so policiste obmetavali s kamni, zaradi česar so ti uporabili vodni top, solzivec in helikopter. S policijske uprave so takrat sporočili, da so policisti pridržali okoli 30 izgrednikov, ti pa so bili domnevno zelo dobro opremljeni s pirotehničnimi sredstvi, palicami in plinskimi maskami. Kar nekaj protestnikov in medijev je poročalo o skupini v črno oblečenih zakrinkanih mladeničev, ki je na može postave metala kamenje, steklenice, pirotehnična sredstva in druge predmete.
Ovadbe zoper policiste
Še več pridržanih je bilo na tretji mariborski vstaji v začetku decembra istega leta. Policija je takrat pridržala 119 ljudi, od tega jih je 28 kazensko ovadila, nekatere neupravičeno. Brez posledic se je iz primeža organov pregona rešilo osem protestnikov.
Po izgredih 3. decembra je tožilstvo protestnike razdelilo v dve skupini. Dvanajsterici je naprtilo blažjo obliko napada na policiste in jih je le dobra dva tedna po protestih že posadilo na zatožno klop okrajnega sodišča. Proti preostalim je zahtevalo uvedbo preiskave, a se je med postopkom pokazalo, da so se nekateri v policijskem pridržanju znašli zgolj zato, ker so bili ob napačnem času na napačnem kraju.
Okrožni tožilec Darko Simonič je v šestih primerih odstopil od pregona, v enem preiskave ni dovolilo sodišče. Preostali osumljenci se bodo zagovarjali pred sodiščem, in sicer šesterica na okrožnem sodišču, saj je obtožnica zaradi suma napada na uradno osebo že pravnomočna, trije pa pred okrajnim sodiščem, ker je tožilec očitke zoper njih nekoliko omilil.
Med protestniki, ki so se neupravičeno znašli v priporu, je Jernej Mažgon - Jerry. Za rešetkami je preživel 19 dni, vendar države ne bo tožil. Je pa zoper policista vložil kazensko ovadbo, ker ga je ta obdolžil, da je vanj metal predmete. Istega policista je po Mažgonovih besedah ovadil še en neupravičeno priprt protestnik.
Poravnava z državo
Za ovadbo se je odločil tudi Jernej Štebih, ki je več mesecev sedel na zatožni klopi okrajnega sodišča, tik pred izrekom sodbe pa je tožilec Tilen Ivič obtožni predlog umaknil. Štebihov odvetnik Janez Lovrec je povedal, da je dva policista ovadil zaradi krivega pričanja, z državo pa je zaradi neupravičenega pripora že sklenil poravnavo. O višini zneska javno ni hotel govoriti.
Za preostalih enajst obdolžencev se je sodni proces razpletel slabše. Dva sta krivdo takoj priznala in dobila pet mesecev in pol oziroma štiri mesece pogojne zaporne kazni. Zoper dva je obtožni predlog zavrnilo sodišče, ker sta prejela plačilna naloga, ki sta postala izvršljiva, še preden je policija proti njima sprožila postopek, za isto stvar pa ju ni dovoljeno dvakrat kaznovati. Preostalo sedmerico je sodnica Simona Mernik septembra lani obsodila na sedem mesecev zapora. O pritožbah zdaj odloča višje sodišče.
Na drugi mariborski vstaji 26. novembra 2012 je policija ovadila tri protestnike. Vodja mariborskega tožilstva Drago Šketa je pojasnil, da je pristojni tožilec po preiskavi pregon zoper enega protestnika opustil, preostala dva pa sta že pravnomočno obsojena na sedem oziroma osem mesecev pogojne zaporne kazni.
