Tiskane izdaje
Ljubljana - Ali lahko v 70 kvadratnih metrov velikem stanovanju v Tržiču opraviš za 41.400 evrov keramičarskih del, s tem, da je bilo malo pred tem narejenih še za 10.000 evrov prav tako keramičarskih del? Lahko, če gre za Zlatana Kudića, Adnana Kantarevića in Roberta Justina, ki jim tožilstvo očita davčno zatajitev, pranje denarja in ponarejanje listin.
Na kazenskem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča se je pred sodnico Aljo Kratovac nadaljevalo sojenje Zlatanu Kudiću, največjemu davčnemu utajevalcu pri nas, ki mu tožilstvo očita, da je imel vrsto podjetij, med katerimi je verižil račune za storitve, ki niso bile opravljene v obsegu, kot jih je prikazoval. Na podlagi več deset milijonov evrov prihodkov, ki naj bi jih ustvarila njegova podjetja, je potem od države neupravičeno zahteval vrnitev davka na dodano vrednost. S fiktivnimi računi naj bi državo poskušal oškodovati za 28 milijonov evrov.
Osrednji Kudićev projekt je bil grad Podvin, za katerega si je zamislil velikopotezen, okoli 400 milijonov evrov vreden načrt. Več kot 700 let star grad naj bi spremenil v prvi hotel s sedmimi zvezdicami pri nas, v katerem bi bilo 13 sob, vsaka s svojim strežajem in rolls-royceom s šoferjem. Nasproti gradu pa bi postavil podzemni svet, ki bi spominjal na Postojnsko jamo ali Škocjanske jame.
Z gradbenimi posegi zamajal statiko gradu Podvin? Foto: Blaž Samec/Delo
Podvin je leta 2009 kupilo Kudićevo podjetje Maxicom, vendar kupnine ni nikoli poravnal. Grad je prodal družbi Maxicom hoteli, ki je bila prav tako v njegovi lasti, za okoli 110 milijonov evrov, pri tem pa naj bi dobro zaslužil z zahtevo za vrnitev davka na dodano vrednost.
Grad je tudi velikopotezno obnavljal, saj naj bi za stavbo in park okoli gradu po računih, ki jih je zbralo tožilstvo, porabil okoli 12,5 milijona evrov. To je velik znesek, še posebej ob primerjavi, ki jo je na tokratnem naroku povedala Nika Leben, konservatorka kranjske enote zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je razložila, da je država za tri milijone evrov obnovila grad Strmol, s tem, da je v tem protokolarnem objektu temeljito obnovila ne le stavbe, ampak tudi restavrirala pohištvo in slike.
Da bo grad Podvin obnavljal Kudić, so na zavodu izvedeli leta 2009, ko je kot investitor podal vlogo za izdajo kulturno-varstvenih pogojev, ki so jih na zavodu tudi pripravili. Toda za grad bi moral pripraviti, tako kot to velja za posege v kulturne spomenike, konservatorski načrt, vendar za to nikoli ni zaprosil. Večja dela so se na gradu začela že leta 2007, je potrdila Lebnova, potem pa je bil grad, ki je zadnjo večjo obnovo doživel leta 1963, večinoma zaprt.
Lanski ogled gradu je pokazal, da je grad v slabem stanju, je razložila konservatorka, saj je videla podrto ograjo in uničeno fasado zaradi zamakanja. V zgornji etaži je bilo stanje zadovoljivo, povsem drugače pa je bilo v kleti in prvi etaži, kjer so bili opravljeni veliki posegi. V kleti so z izkopi raven stavbe znižali za kakšen meter in s tem bistveno spremenili statiko zgradbe. Podoben problem pa je tudi zaradi kakšne dva krat dva metra velike luknje v betonski plošči v nadstropju, ki je še dodatno oslabila statično varnost stavbe.
»Gradu Podvin grozi nevarnost porušenja,« je dejala Lebnova, ki je razmere strnila v stavek: »Grad je devastiran.« Leta 2010 je bila stavba še v zadovoljivem stanju, je razložila, sedaj pa je katastrofa.
Kje so bili narejeni posegi v grad, vredni 12,5 milijona evrov, ob lanskem pregledu ni mogla ugotoviti, vsekakor pa v stavbi ni opazila, da bi kje uporabili oniks (poseben kamen), kot trdita Kudić in njegova obramba.
Sodni izvedenec meni drugače
Povsem drugačno zgodbo o Kudićevih investicijah je sodišču povedal Jože Šeme, sodni izvedenec za gradbeništvo, ki je bil že nekajkrat zaslišan, saj je preverjal vrsto računov za različna gradbena dela. Kljub resnim opozorilom sodnice Alje Kratovac, da ne sme lagati, se mu ni zdelo sporno, da so za obnovo treh stanovanj in poslovne prostore v stavbi stare pošte Tržič porabili milijon evrov.
Šeme tudi ni videl problema v ceni obnove 70 kvadratnih metrov velikega stanovanja v Tržiču, ki po mnenju sodišča ni vredno 100.000 evrov, a naj bi Zlatan Kudić namenil 103.000 evrov za njegovo obnovo, dve leti pozneje pa za dodatno obnovo še 91.500 evrov.
Izvedencu gradbene stroke se ni zdelo sporno, da so v stanovanja v razmaku dveh let dvakrat oziroma trikrat položili tlake in da so v njegovih izvedenskih mnenjih za tri časovna obdobja zapisane povsem iste postavke oziroma iste vrste opravljenih del, vendar z različnimi vrednostmi in - seveda - različnimi datumi. Menda naj bi pri tem šlo, kot je razlagal Šeme, za »kumulativo«.
