Tiskane izdaje
Ljubljana – Na videz drobna birokratska napaka je Janezu Cerarju in njegovi ženi vzela 30 let življenja, saj se v pravdnih postopkih še vedno borita za svoje imetje, ki ga je geodet v 70. letih po pomoti pripisal sosedu. V torek ob devetih je bilo napovedano rušenje njune hiše, a je ustavno sodišče v zadnjem trenutku to preprečilo.
Če zgodbo začnemo pri koncu, je ustavno sodišče v ponedeljek popoldne izdalo sklep, da se ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani, s katerim so odredili rušenje hiše, sprejme v obravnavo. »Do končne odločbe ustavnega sodišča v izvršilnem postopku, ki ga vodi Okrajno sodišče v Domžalah, ni dovoljeno opravljati izvršilnih dejanj izpraznitve in izročitve nepremičnin upniku oziroma rušiti objektov na teh nepremičninah,« so zapisali ustavni sodniki. V nasprotnem primeru bi bila včeraj dopoldne hiša že zravnana z zemljo. In to zaradi napake geodeta izpred približno 30 let.
Pravico na sodišču Janez Cerar iz Domžal išče že desetletja, saj je dokazano pred mnogimi leti geodet pri zamenjavi zemljiških številk naredil usodno napako. Cerarjevo hišo in nepremičnino je dodelil sosedu. Do torka popoldne je Cerar od pravosodja dobival samo klofute, saj so strogo po črki zakona ugotovili, da ni lastnik nepremičnine, zato je domžalsko okrajno sodišče v izvršilnem postopku že izdalo sklep o rušenju objekta, višje sodišče pa je nanj pritisnilo žig pravnomočno. Cerar se je s pomočjo odvetnika Francija Matoza obrnil na ustavno sodišče. Z urgentnem sklepom, da se rušenje ustavi, je bitka sicer dobljena, vojna še ne.
Usodna napaka v preprostem postopku
Napaka je bila storjena v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so trimestne številke parcel spreminjali v štirimestne oziroma ročno vodeno zemljiško knjigo nadomeščali z elektronsko. To so pozneje na takratni republiški geodetski upravi tudi priznali. »Takrat sem čez noč ostal brez vsega. Naše zemljišče so pripisali sosedovemu. Čeprav bi morali samo popraviti številke,« pojasnjuje Cerar. Težava je, ker z ženo vrsto let tega nista vedela in so bili vsi pritožbeni roki zamujeni.
Da se je zgodilo nekaj tako nenavadnega, sta izvedela leta 1979, ko so začeli urejati strugo Kamniške Bistrice, ki teče mimo njune hiše. »Na vodnem gospodarstvu so dejali, da bodo kopali čez moje zemljišče, in sicer bi mi vzeli približno 90 krat sedem metrov zemljišča. Ker je tam stala hiša, so pojasnili, da jo bo treba rušiti. V ta namen so imeli rezervirana sredstva za nadomestno gradnjo ali pa za finančno nadomestilo.«
»Zaradi poplav je bilo treba strugo urediti, in če je v ljudsko dobro, se moraš marsičemu odpovedati, naj ti bo všeč ali ne,« nam je povedal Cerar. In še, da so gradbena dela na rečni strugi že začeli, o odškodnini pa ni bilo ne duha ne sluha. Ko se je šel pozanimat, zakaj s tem zamujajo, se mu je zdelo, kakor da se je zbudil sredi nočne more. In ta se vleče že več kot 30 let. »Pojasnili so, da nisem upravičen do nobene odškodnine, saj ne hiša ne zemljišče v zemljiški knjigi nista vpisana na moje ime.«
Sosed zahteva, čeprav ni njegovo
Dokumenti so dokazovali, da sta bila pravna prednika nepremičnine Cerar in njegova mama, a to ni bilo dovolj, da bi se podatki o zemljišču vrnili v prvotno stanje. Zakopal se je v zgodovino in pristojnim organom dostavil celo dokumente o zemljišču za nekaj generacij nazaj, vse je bilo zapisano, nikjer pa – vsaj ne s kakšno kupoprodajno ali darilno pogodbo –, da je lastnik zemljišča sosed.
»Od leta 1964 plačujem vse davke, vodo, elektriko, komunalo, plin ... Vse to sem dobil na svoje ime, nepremičnina pa je vpisana na soseda. Ni logike. Sosed pa vztraja, da mu to pripada,« se čudi Cerar.
Vse je že kazalo, da bosta po vseh letih boja za pravico z ženo ostala brez vsega, a je z ustavnega sodišča v odvetniško pisarno Matoz prišel faks z odrešujočo vsebino. Cerar ima po vseh letih obupa še kanček upanja, da bo država spoznala napako in jo tudi odpravila. Da bi mu kdo povrnil vse stroške, predvsem izgubljeno njegovo in ženino zdravje zaradi desetletij boja za svojo last, pa je tako in tako nemogoče.
