Tiskane izdaje
Sodišče po izpeljanem dokaznem postopku namreč ni ugotovilo krivde Matoha za nesrečo, ki jo podoživlja še danes. V eksploziji so med uničevanjem odsluženih vžigalnikov za ročne bombe M75 umrli trije uslužbenci Kemijske industrije Kamnik (Kik) oziroma njihove enote za varstvo pred neeksplodiranimi bojnimi sredstvi – 46-letni Franc Berlec, 28-letni Tomaž Kregar in 52-letni Franc Žerovnik.
Ugotovitve
Po ugotovitvi inšpektorata, da gre krivdo za nesrečo brez dvoma pripisati Kiku, so svojci umrlih pirotehnikov od podjetja zahtevali odgovornost. Kik (v stečaj je šel novembra 2009) je s sklenitvijo sodne poravnave priznal obstoj terjatev, ki so jo družine umrlih prijavile v stečajni postopek, a doslej niso prejele odškodnine. Svojci enega od pokojnih so odgovornost za izgubo moža in očeta zahtevali tudi od države, ki je lastnica poligona, na katerem se je zgodila nesreča, a s tožbo niso uspeli.
V kazenskem postopku pa se je znašel takratni delovodja v Kiku Marko Matoh. Ta je na prostoru za obtožence odgovornost za tragično smrt sodelavcev zanikal. Kot je pojasnil, je bil pri vsem skupaj le direktor programa, ki je koordiniral delo. Tožilstvo je po drugi strani trdilo, da je bil Matoh takrat zadolžen za uničevanje vžigalnikov in za zagotavljanje varnih delovnih pogojev za delavce, saj je kot neposredni vodja projekta določil izbiro postopka in način uničenja vžigalnikov.
A je izvedenec za rudarstvo glede na funkcijo, ki jo je imel Matoh, ocenil, da ta res ni odgovoren za posledice. Njegova naloga je bila, da se s Kikom, ministrstvom za obrambo in pristojnimi na poligonu dogovori, kako bodo zadevo logistično izpeljali, da torej poskrbi, da minerji lahko začnejo delo, ko pa je na poligon prispelo razstrelivo, sta zadevo prevzela Kregar in ekipa, izvedbo del je sprejela trojica odgovornih za uničenje. Vodja skupine je bil prav Kregar, Berlec in Žerovnik pa sta bila njegova pomočnika.
Vzroka za eksplozijo izvedenci niso našli
Izvedenca (poleg izvedenca za rudarstvo še strokovnjak za eksplozije) tako nista znala ugotoviti natančnega vzroka za eksplozijo. »Nesporno je, da je tragični dogodek posledica delovne nesreče, medtem ko so uničevali eksplozivna sredstva. In čeprav je sodišče postavilo različne izvedence, ki so ugotavljali določene pomanjkljivosti, pa vzročne zveze, ali je prav ravnanje obtoženega pripeljalo do nesreče, ni moglo ugotoviti. Torej se ni dalo natančno ugotoviti vzroka nesreče. Lahko da se je zgodila samoeksplozija, lahko da je kdo od delavcev prišel v fizični stik z vžigalnikom, lahko je kateremu od treh pirotehnikov ta padel na tla, lahko da se je ob prenosu eksploziva kdo od njih spotaknil in padel, lahko da so na dogodek vplivale vremenske razmere ... Če se torej ne da ugotoviti niti vzroka za eksplozijo, tudi Matohu ne gre očitati, da se je zaradi njega zgodila tragična delovna nesreča,« je oprostilno sodbo pred dobrim mesecem pojasnil sodnik Srečko Škerbec.
Dokazov o Matohovi krivdi tako sodišče ni našlo, čeprav so bile, kot je ocenil sodnik, pri varnostnih ukrepih nekatere pomanjkljivosti. Denimo ta, da je bil Matoh obrnjen stran od prizorišča del, čeprav bi ga moral imeti nenehno pod nadzorom. V tem času se je tudi pogovarjal z osebo, ki tam ni imela kaj početi. Vendar to po sodnikovi oceni nista bili napaki, ki sta povzročili tragično delovno nezgodo.
Na sodišču so nam potrdili, da tožilstvo ni napovedalo pritožbe zoper oprostilno sodbo, zato je ta postala pravnomočna.
