Tiskane izdaje
Ljubljana – Ne obrambi ne tožilstvu ni uspelo s pritožbo na višjem sodišču proti desetmesečni zaporni kazni za Srba Petra Škora, ki je bil po mnenju okrožnega sodnika Zvjezdana Radonjića vpleten v ropu draguljarne Malalan na Mestnem trgu v Ljubljani, obsojen pa je bil le zaradi odvzema motornega vozila.
Višji sodniki so obsodilno sodbo za 41-letnega Petra Škora, s katero je bil zaradi tatvine motornega vozila obsojen na deset mesecev zapora, v celoti potrdili, prav tako so potrdili oprostilni del sodbe za sodelovanje oziroma pomoč pri ropu. Ker je bil od septembra v priporu, je kazen že odslužil.
Filmski rop draguljarne Malalan v starem mestnem jedru prestolnice se je zgodil 3. februarja lani, in to podnevi. Oboroženi neznanci, domnevno člani zloglasne balkanske kriminalne združbe Pink panter (Rožnati panter), so vstopili v draguljarno Malalan v Stari Ljubljani in si postregli z urami višjega cenovnega razreda. Odnesli so jih 78 v vrednosti skoraj 450.000 evrov.
Ko so se pognali v beg po Ključavničarski ulici do nabrežja Ljubljanice, verjetno niso pričakovali, da bo kdo od zaposlenih stekel za njimi. Na Cankarjevem nabrežju jih je dohitel, eden od roparjev pa je takrat brez pomislekov proti uslužbencu uperil pištolo in večkrat stisnil na petelina. Zadel ga je v dimlje. Roparji so nato zbežali proti Prulam.
Biološke sledi na volanu ukradenega vozila
Med preiskavo kaznivega dejanja so ugotovili, da so se roparji sprva namenili v beg pognati s kolesi, ki so si jih pripravili, ampak jim je načrte prekrižal zaposleni, ki jim je sledil. Zato so jo peš ucvrli do parkirane toyote rav4 v bližini Prul. Pokazalo se je, da so jo zloglasni rožnati panterji noč pred ropom ukradli v Kopru. S toyoto so se zapeljali do Vodic, se presedli v drug avtomobil in zapustili Slovenijo.
Čeprav so panterji na svojem področju znani profesionalci, so forenziki v ukradenem vozilu našli biološko sled treh moških, od katerih je ena pripadala 41-letnemu Srbu Petru Škoru. Ker slovenskim organom preiskovanja ni bil dosegliv, so za njim razpisali mednarodno tiralico. Ta je bila uspešna, saj so ga medtem zaradi drugih grehov že prijeli nemški varnostni organi, čeprav so ga imeli pri njih evidentiranega kot Srđana Pajovića. Prav tako so slovenske kriminaliste iz Interpolovega urada v švicarskem Bernu obvestili, da se je Petar Škoro pri njih predstavljal kot Pajović. Kakor koli, gre za eno in isto osebo, saj je med drugim znano, da člani omenjene kriminalne združbe uporabljajo več imen. Petar Škoro se je predstavljal, denimo, že kot Srđan Pajović, Matija Tomislav Jandel, Darko Valenčič ali Predrag Milojević.
Iz Nemčije v slovenski pripor
Nemški varnostni organi so Škora septembra lani izročili slovenskim oblastem, ta pa je čez čas sedel na zatožno klop, saj da je kot voznik prevažal pajdaše, in sicer Ivana Milovanovića (velja za enega od šefov zloglasne tolpe), Djordja Vostinića in še enega neznanca.
Obtoženi Škoro je v hramu pravice kakršnokoli vpletenost v dobičkonosen, oborožen in krvav rop zanikal. V zagovoru je napletel zgodbo, da je v Milanu obiskal svoja otroka iz prvega zakona in se srečal z znancem, ki ga je vprašal, ali lahko nekega Italijana Giovanija, ko se bo vračal v Srbijo, pelje v Koper. Giovani je šel tja kupit avto. Italijana je počakal in skupaj sta se vsak s svojim avtomobilom odpeljala proti Ljubljani. Sredi poti sta se, ker sta morala natočiti gorivo, ustavila na kavi in takrat je Škoro sedel v Giovanijevo vozilo, ni pa povedal natančno, kateri avto je to bil. »Avto mi je bil všeč,« je povedal in nadaljeval, da je prišel z njim v Ljubljano, ga parkiral (ne ve natančno, kje, ker Ljubljane ne pozna), v enem od lokalov popil kavo in se po približno pol ure s svojim renault meganom odpravil proti Budimpešti in naprej proti Srbiji. A si s tem svobode ni priboril.
Modificirana obtožnica
Tožilstvo mu je očitalo, da je sodeloval pri ropu, in mu naprtilo še tatvino motornega vozila. A se je med dokaznim postopkom na sodišču toliko zapletlo, da je bil na koncu očitkov sodelovanja pri ropu povsem oproščen.
Dve priči sta po dejanju moškega, ki je s krvavim madežem pritekel do toyote, prepoznali kot Škora, kar se ni ujemalo z očitki tožilstva, da je pajdaše čakal v vozilu. Za presenečenje je poskrbel tudi mestni redar, ki je povedal, da sta s sodelavcem tistega dne v bližini Zoisove ceste opazila več policistov in kriminalistov ter njihovih vozil in sklepala, da se je zgodilo »nekaj velikega«. Nato je z Gallusovega nabrežja pritekel moški in prečkal cesto na Grudnovo nabrežje, kjer se je z desne strani usedel v avtomobil, ki je nato na vso moč speljal. V časopisu je nato Ošep videl fotografijo storilca in ga prepoznal kot tega moškega, na vprašanje sodnika, ali je ta moški v sodni dvorani, pa je pokazal na Škora in dodal, da je to ta moški, ki pa ima zdaj brado.
Tožilka je zato modificirala obtožnico, da naj bi Škoro sodeloval pri ropu, voznik pa je bil očitno nekdo drug. Za odvzem motornega vozila je tožilstvo tako predlagalo osem mesecev zapora, za rop pa tri leta in sedem mesecev ter izrek enotne zaporne kazni štirih let in štirih mesecev. Obramba je temu nasprotovala in opozorila na konfuzno in neskladno obtožnico, ki naj bi Škoru tako po eni strani očitala, da je tekel v avtomobil, po drugi pa, da je bil voznik, in tako predlagala oprostilno sodbo.
Da obtožba ne zdrži, je ob obrazložitvi oprostilne sodbe za rop menil tudi sodnik Radonjić, ki je prepričan, da je Škoro res odpeljal avtomobil, ga pripeljal v Ljubljano, nato pa v njem počakal roparje in jih pozneje odpeljal do Vodic, a ga ni mogel obsoditi zaradi tega, saj mu obtožba tega ni več očitala.
Da je neskladje v obtožnici takšno, da mu sostorilstva oziroma pomoči pri ropu ne morejo očitati, so se strinjali tudi višji sodniki.
Kot povsem neverodostojno pa so sodniki druge stopnje ocenili obtoženčev zagovor o njegovem potovanju iz Milana prek Kopra do Ljubljane, zato so obsodilni del sodbe potrdili.
