Začarani krog družinskega nasilja in alkohola

Celje − Tukajšnji sodnik Zoran Lenovšek je Boruta Vrenčurja za ponavljajoče se kaznivo dejanje nasilja v družini obsodil na pogojno kazen dveh let zapora s preizkusno dobo štirih let. Vrenčur je v priporu od 27. marca in je v tem času sam zaprosil za zdravljenje odvisnosti od alkohola. Zdravljenje mu je ob izreku kazni zaradi umora že pred devetimi leti svetovala sodnica Ingrid Lešnik.

Borut Vrenčur, ki so ga močno zaznamovala leta odraščanja v neurejenih razmerah z nasilnim in k alkoholu nagnjenim očetom, je tudi sam večkrat segel po steklenici. Žal sodničinega nasveta pred devetimi leti ni upošteval. Da bi bilo njegovi družini lahko veliko prihranjenega, je v obrazložitvi včerajšnje sodbe dejal tudi sodnik Lenovšek: »Zadeve, ki so se pri vas dogajale zadnja leta, so bile dejansko grozljive. Tudi zaradi tega, s čimer je vaše življenje obremenjeno. Ampak tega se ne da izbrisati. Tožilstvo vam je šlo na roko, ker bi lahko upravičeno zahtevalo zaporno kazen. Danes kažete drugačen odnos, ki pa se lahko hitro spremeni, ko popijete kozarec alkohola. Za zdravljenje bi se lahko odločili že prej.«

Dvaintridesetletni Vrenčur je na včerajšnjem predobravnavnem naroku, ki mu je sledil izrek kazenske sankcije, priznal, da je bil do svoje partnerke, s katero živita v Škalah pri Velenju, nasilen. Z njo je grdo in ponižujoče ravnal, jo pretepal, naganjal od doma, ji grozil, da jo bo ubil, kot je že očeta. »Obžalujem, kar se je zgodilo. Upam, da mi bo z zdravljenjem uspelo, da se to ne bo več dogajalo. Kriv je alkohol,« je povedal.

Dve leti groze

Partnerka se je po pomoč pristojnih zatekla že večkrat. Zaradi nasilja v družini ga je prijavila prvič pred dvema letoma, nato lani, ko je zatočišče poiskala tudi v varni hiši. Letos ga je ponovno prijavila, Vrenčur je od konca marca v priporu, včeraj mu ga je sodnik ob izreku sodbe odpravil. Obtoženi je dejal, da na partnerko ni jezen, ker se je obrnila na policijo: »Pravzaprav sem ji hvaležen, saj bo zdaj konec z mojim popivanjem in nasiljem do nje. Prej se nisva nikoli niti petnajst minut pogovarjala, ne da bi se začela prepirati. Zdaj pa je bil eno uro dolg obisk premalo, da bi se vse pogovorila.« Partnerka ga je namreč na lastno željo obiskovala v priporu, prav tako je z njim odšla na pogovor v psihiatrično bolnišnico Vojnik, saj mu bo pomagala pri zdravljenju odvisnosti od alkohola.

Tožilec Jošt Jeseničnik je poleg pogojne kazni in obveznega zdravljenja zahteval še prepoved približevanja vsaj za čas, dokler se ne bi začelo zdravljenje. Kot je povedal v sklepni besedi, sta namreč dva izvedenca ugotovila, da je za ureditev razmer ključno zdravljenje, katerega začetek pa še ni določen. Čakalna doba je lahko tudi več kot tri mesece, smo slišali včeraj. Njegovemu predlogu prepovedi približevanja sta nasprotovala tako Vrenčur kot partnerka, češ da ga doma potrebujejo, skrbeti mora za bolno mater, otroci ga menda zelo pogrešajo.

Sodnik Lenovšek tožilčevemu predlogu ni ugodil: »Če sta se že odločila, da bosta poskusila rešiti odnos, naj poskusita. Sodišče pa s temi ukrepi tudi ne more preprečiti vseh situacij, ki jih življenje prinese.« Hkrati je okrcal tožilca, ki je sicer predlagal prepoved približevanja, ni pa predlagal podaljšanja pripora za čas do pravnomočnosti sodbe, kar bi bilo, kot je dejal sodnik, pri takih predlogih pričakovano.

Zadnja priložnost

Vrenčurju je celjsko okrožno sodišče zaradi umora očeta Borisa pred devetimi leti prisodilo najnižjo možno kazen, pet let zapora. Že takrat so upoštevali, da je odraščal v neurejenih razmerah, ki so vodile v alkoholizem, in prav močno opit je s kuhinjskima nožema do smrti zabodel očeta. Celotne kazni ni odslužil za zapahi, ampak je bil pogojno izpuščen. Alkohol pa je očitno ostal. Zdaj je odločen, da se ga ne bo več dotaknil: »Zavedam se, da je to moja zadnja možnost. Nočem se raziti s partnerko in izgubiti družine.«

Dodal je še, da se je prijavil tudi v program za nenasilno komunikacijo. Tega bo moral po odločitvi sodišča poleg zdravljenja obiskovati tri leta. A Vrenčur vztraja, da je samo alkohol razlog, da je dve leti z nasiljem ustrahoval partnerko: »Ko pijem, zavore popustijo. Če bi bil sicer nasilen, ne bi imel službe, ki me čaka. Pa vsi dobro poznajo mojo zgodovino, vodstvo je seznanjeno s postopki. Potem že nisem tako slab človek. Zelo rad bi obdržal službo, delam kot bolničar v domu starejših. Tudi oskrbovanci me imajo zelo radi.«

Vse Vrenčurjeve besede je partnerka potrdila: »Želim si, da bi bilo tako, kot mora biti. Ko ni alkohola, je čisto drug človek. Povedala sem mu, da če spije eno pivo, bom odšla.«