Tiskane izdaje
Neutolažljivi starši so s tožbo poskušali odgovornost za smrt edinca izterjati od Zdravstvenega doma Logatec in Zavarovalnice Triglav, pri kateri ima ta zavarovano odgovornost, češ da zdravnica Darja Modic Likar, takrat zaposlena v zdravstvenem domu, ni prepoznala očitnih znakov kožnega melanoma in ni izdala napotnice za takojšnjo kirurško odstranitev poškodovanega znamenja. Potem ko si je mladenič pri košarki poškodoval znamenje na nartu, mu je mati, kot trdi, decembra 2001 naročila, naj ga pokaže zdravnici, a ga je ta odpravila z besedami, da to ni nič nenavadnega. Enako je storila januarja 2002, pravita starša, medtem ko zdravnica zatrjuje, da je prišel mladenič k njej zaradi znamenja le enkrat, in to 19. aprila 2002, kar je kot dokazano sprejelo tudi sodišče.
Takrat mu je izdala napotnico za dermatologa, da gre za »sumljivo znamenje«, a brez oznake nujno. Na dermatološki polikliniki ljubljanskega kliničnega centra bi prišel na vrsto za pregled šele čez štiri mesece, v zasebni ambulanti pa so ga sprejeli v dobrem mesecu, 5. junija 2002, in dermatolog ga je še istega dne napotil na urgentno odstranitev znamenja. A poseg smrti ni preprečil. Čez osem dni je patohistološki izvid potrdil maligni melanom, mladenič pa je zaradi sistemsko razširjene bolezni umrl 16. aprila 2004.
Okrožno sodišče je oktobra 2013 tožbo, s katero sta starša zahtevala po 20.000 evrov odškodnine, zavrnilo, pri čemer je presojo oprlo na stališče, da bi mladenič najverjetneje umrl tudi, če bi bil kirurški poseg opravljen že takoj 19. aprila 2002, ne šele poldrugi mesec pozneje. Višje sodišče, kamor se je pritožil pooblaščenec staršev David Sluga, je nato sodbo prvostopenjskega spremenilo, in sicer je z vmesno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku po temelju, okrožno sodišče pa bi moralo odločiti le še o znesku odškodnine. Višji sodniki so se strinjali z okrožnimi, da ni mogoče trditi, da bi bolnik, če bi bila napotnica pravilno izdana, z gotovostjo preživel, prav tako pa ni mogoče z gotovostjo trditi, da so bili zasevki že 19. aprila 2002 razširjeni v takšni obliki, da bi zagotovo umrl.
Minimalna možnost preživetja
Vrhovni sodniki so nato zadevo vnovič obrnili na glavo – ugodili so reviziji tožene zdravstvene ustanove, sodbo višjega sodišča spremenili in potrdili prvostopenjsko sodbo, ki je bila v korist zdravstvenega doma in zavarovalnice. Poudarjajo, da je bil naravni vzrok smrti melanom, izrazito agresivna bolezen, in ne ravnanje zdravnice; slednje lahko postane odškodninskopravno relevanten vzrok, če bi škodni dogodek mogla in morala preprečiti. Materialnopravno (vrednotno) presojo o obstoju pravno relevantne vzročne zveze je opravilo na podlagi odločilnih dejanskih ugotovitev: da je zelo velika verjetnost, da je melanom usodno zaseval že pred 19. aprilom 2002 in da je bila v tem primeru možnost preživetja minimalna (približno petodstotna) ter da izrez tako agresivnega tumorja, kot je pokazal histološki izvid, dober mesec prej ne bi bistveno spremenil poteka bolezni in uspešnosti zdravljenja. »Glede na te ugotovitve zdaj za nazaj vemo, da tragičnega konca (že v času pokojnikovega obiska pri splošni zdravnici) tudi z zdravničinim drugačnim ravnanjem (s pripisom na sicer izdani napotnici, da je primer nujen, in z opozorilom pacientu, naj se nemudoma, brez slehernega odlašanja oglasi pri specialistu) ni bilo več mogoče realno preprečiti,« poudarjajo vrhovni sodniki. Ker ob takšni ugotovitvi »konkretnega opustitvenega ravnanja zdravnice ne bi bilo utemeljeno vrednotno prepoznati za pravno upošteven vzrok smrti (poleg jasnega naravnega vzroka)«, tudi toženi stranki ni mogoče pripisati odškodninske odgovornosti, še dodajajo.
