Zdrs na klančini bi se lahko končal tragično

Dejan Mijović si ob poškodbi hrbtenice ni mogel pomagati, iz vode sta ga potegnila prijatelja.

Objavljeno
01. april 2015 18.35
Aleksander Brudar
Aleksander Brudar

Ljubljana – Dejan Mijović zaradi padca na klančini v Piranu skupaj z družino od države, občine in občinskega podjetja terja 345.000 evrov odškodnine. Po padcu je ostal popolnoma hrom, z rehabilitacijami in jekleno voljo pa se je spet postavil na lastne noge.

Znani slovenski fotograf in perspektiven rokometaš Dejan Mijović, ki je po zdrsu na klančini v slovensko morje na Fornačah v Piranu 16. julija 2010 skoraj ostal hrom, skupaj z mamo Bredo Mijović, očetom Draganom Mijovićem in partnerko Bojano Polak za 345.027 evrov toži državo, občino Piran in občinsko podjetje Okolje Piran. Prepričani so, da se nesreča ne bi zgodila, če bi tožene stranke storile vse, da bi mimoidoče opozorile, da je hoja po klančini, ki je namenjena za spust jadrnic v morje, nevarna. Ob njej takrat ni bilo niti ene opozorilne table, čeprav zna, kot je povedala Mijovićeva pooblaščenka Mateja Resnik, bližnji lastnik gostinskega lokala povedati, da so se podobni padci že dogajali.

Kdo je odgovoren za škodo, je zapleteno vprašanje, saj je parcela, na kateri stoji klančina, v lasti Republike Slovenije, pomol, ki stoji na sosednji parceli, pa v lasti občine Piran. Po prepričanju tožečih strank so v tem primeru odgovorne vse tri, saj gre za enovit objekt (pomol in klančino).

Mijović se je takrat odločil, da se bo v morju osvežil. Šel je do bližnje klančine in že takoj, ko se je spuščal in že prišel do vode, mu je prvič spodrsnilo in je padel na zadnjico. V žepu je takrat poleg ključev imel tudi denarnico in mobilni telefon. Nato je vstal, iz hlač vzel mobilni telefon, ki je bil že moker, in ko se je obrnil, mu je še enkrat spodrsnilo, a je tokrat s celo težo telesa padel na glavo in obstal v vodi.

»Teža telesa me je nato potegnila v vodo in nisem se mogel premikati. Cel obraz sem imel v vodi,« je na sodišču podoživljal grozo, kako so mu mehurčki zraka šli iz nosu in ust in si ni mogel več pomagati. Na srečo sta mu pomagala prijatelja Boštjan Gabrič in Marko Kovač. Gabrič je povedal, da sta ga obrnila na hrbet, da je zadihal, in takoj videla, da s prijateljem nekaj ni v redu. Na kraj dogodka sta nato prišla policista, ki sta se hotela Mijovića čim prej spraviti iz vode. »Midva tega nisva hotela, ker sva se bala, da ne bi nastale hujše poškodbe,« je povedal Gabrič in dodal, da je imel Dejan poškodovano glavo.

Šele čez nekaj časa so prispeli reševalci, ki prav tako niso upali po klančini do ponesrečenca, ampak so šli do njega po skalah ob klančini. »Vseh teh trenutkov se še danes spominjam in imam tudi nočne more,« je še povedal Mijović. Pri tem je zatrdil, da v vodo tam ne bi šel, če bi bila postavljena tabla z opozorilom, da drsi.

Po nesreči je sprva kazalo, da nikoli več ne bo mogel hoditi, a čez nekaj mesecev se je na srečo pokazalo, da poškodba hrbtenice ni tako usodna. Jeklena volja, moč, zahtevne operacije in velika pomoč drugih so na koncu pokazale zares čudežni rezultat.