Tiskane izdaje
»Poleteti bi morali že prejšnji četrtek, a so polet zaradi močnega vetra odpovedali,« začne Kumrova, »zato sem takoj poskrbela za novo rezervacijo, saj sem bone za polet kupila že pred dvema letoma, ko sva praznovala deseto obletnico. Že prejšnje leto sva hotela iti, pa je bilo vnovič slabo vreme, tokrat pa sem se odločila, da zadevo resnično izkoristiva, saj bi nama drugače potekla. Pa tudi oba sva si zelo želela leteti z balonom.«
Kumrova govori precej mirno, pravi, da še sama ne more verjeti, da je preživela. Z njo so stopili v stik tudi iz drugih medijev, zato izrazi bojazen o tem, da bi kdo mislil, da si želi medijske pozornosti. »A v resnici si želim le, da bi ljudje vedeli, kaj se je dogajalo, in da ne bi krožile neresnice.« Tisti, ki jo poznajo, vedo, da misli resno.
Napoved kazala oblak z dežjem
Vse skupaj je, nadaljuje, potekalo normalno. »Pred poletom se mi je sicer zdelo, da se obotavljajo. Ker sem sama doma preverila vremensko napoved, ki je kazala oblak z dežjem, sem predvidevala, da razmišljajo o tem, ali bi sploh poleteli. Ker pa so prejšnji teden ravno zaradi slabega vremena polet odpovedali, sem jim zaupala,« razmišlja.
Pove, da so približno deset minut sedeli v avtobusu, potem pa so jih počasi vkrcali v košaro. Vreme je bilo večino poleta stabilno, pravi, »23 stopinj, nobenega vetra,« potem pa je nebo na zahodu postalo črno. »Najbrž je to opazil tudi pilot, zagotovo je, in se odločil za pristanek na Ljubljanskem barju,« razlaga Kumrova, »obnašal se je zelo profesionalno, v nobenem trenutku ni deloval paničen. Rekel nam je, da se moramo vsi obrniti proti njemu, se prijeti za modre ročke v notranjosti košare in ob pristanku počepniti z mehkimi koleni.«
Balon je začel pristajati in ob trdem pristanku je iz košare padlo pet potnikov, med njimi tudi Miran. »Našo košaro je odneslo nazaj v zrak, še pred tem pa je zapeljala čez vseh pet ljudi. V naslednjem trenutku smo bili že približno 20 metrov nad tlemi in ko sem pogledala proti tlem, sem videla vseh pet ležati na trebuhu, nepremično. Pomislila sem na najhujše.«
Balon je potem odneslo v bližnje drevo, kar je sprožilo ogenj, čeprav, tako Kumrova, ga ona sploh ni videla ali čutila. »Osredotočena sem bila le na tiste modre ročke in na to, da se jih bom dovolj trdno držala, da jih ne bom spustila.« Panike se ne spominja, pravi celo, da je bilo vse skupaj izredno mirno, da je bila v zraku neverjetna tišina, »prav spokojno je bilo«.
Volja po preživetju premagala vse strahove
»Neverjetno je, da nisem niti za stotinko sekunde pomislila na to, da bi lahko umrla, volja po preživetju je premagala vse strahove,« se spominja trenutkov, ko so vnovič začeli padati po tleh in ko je košaro premetavalo med tlemi in zrakom kot žogo. Ko so se končno ustavili, pravi, se spominja pilota, ki je zakričal: »Vsi ven iz košare, vsi ven iz košare!«
Takrat je skočila ven, pomagala sopotniku, ki je gorel, da se pogasi, potem pa poklicala reševalce. »Še dobro, da je mimo prišel naključni mimoidoči. Prosila sem ga, če lahko on pove reševalcem, kje smo, saj sem razmišljala le še o tem, kje je Miran,« se ji zatrese glas. Potem, ko je opravila klic, je na telefonu videla najboljši možni zgrešeni klic - Miranov. Klicala ga je nazaj, a se ni več oglasil.
»Tekla sem po travniku gor in dol, spraševala reševalce, če vedo, da je pet ljudi že prej padlo iz balona, spraševala ljudi, če vedo, kje so,« se spominja, »potem pa sem k sreči srečala gospo, Meto iz Idrije, ki je bila na telefonu s svojim najstniškim sinom. On je bil tudi med tistimi, ki so padli iz košare, tako da sva jih z njegovo pomočjo našli. Tam so že bili policisti in reševalci. Končno mi je odleglo.« Kumrova jo je odnesla z nekaj praskami, njen fant z zlomljenimi nosom, lopatico, rebrom in nalomljeno ključnico. Oba sta že doma, »odslej imata nov, skupni rojstni dan,« sklene.
