Tiskane izdaje
Zaradi domnevno spornih poslov je zoper Simoniča, še peterico obdolženih ter šest pravnih oseb na ljubljanskem okrožnem sodišču potekala sodna preiskava kot posledica ovadb oziroma hišnih preiskav v letih 2009 in 2011. Pod drobnogledom so bile različne svetovalne pogodbe, pri čemer so bili nekateri posli domnevno fiktivni, drugi prenapihnjeni. Razčiščevali so posle z mariborskimi podjetji Teletech, A-Teza, Domino, Ios oziroma njihovimi lastniki Radovanom Weingerlom, Ludvikom Lobnikom, Tomislavom Gačnikom in Danijelom Copotom, v preiskavi se je poleg naštetih znašel še Gregor Dobrila (nekoč pravnik v Apeku). Po končani sodni preiskavi se je tožilstvo odločilo za vložitev obtožbe, vendar ne zoper vse preiskovane.
Na specializiranem državnem tožilstvu so nam potrdili, da so 19. februarja vložili obtožnico zoper »štiri fizične in štiri pravne osebe zaradi zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in drugih uradno pregonljivih kaznivih dejanj«.
Poleg Simoniča so po naših neuradnih podatkih obtoženi še Weingerl, Lobnik in Gačnik, medtem ko se za nadaljnji pregon Dobrile in Copota tožilstvo menda ni odločilo. Obtožba še ni pravnomočna, saj imajo obdolženi možnost ugovora.
Aprila naprej o Tušmobilu
Zoper Simoniča sicer že teče kazenski postopek zaradi sporne dodelitve frekvence v frekvenčnem pasu 1800 MHz, potem pa še frekvence za UMTS, ki ju je agencija za pošto in telekomunikacije (Apek, zdaj je to Akos, agencija za komunikacijska omrežja in storitve) pred slabimi desetimi leti podelila brezplačno. Podelila ju je Tušmobilu, ki ga je nato prevzel Telemach.
Obtožba Simoniču, nekdanjemu lastniku Tušmobila Mirku Tušu, takratnemu komercialnemu direktorju v Tušu Gorazdu Lukmanu in direktorju postojnske družbe Vopex Mihu Vodopivcu ter pravni osebi Tušmobil očita več kaznivih dejanj. Tuš in njegova nekdanja družba Tušmobil naj bi podkupila Simoniča, da je zlorabil uradni položaj pri podelitvi koncesij za uporabo GSM-frekvenc v letu 2006. Dve leti pozneje je menda v zameno za dodelitev brezplačne koncesije za uporabo UMTS-frekvenc sprejel podkupnino v obliki stanovanja v Piranu. Simonič trdi, da so stanovanje kupili z družinskimi prihranki. Sojenje v zadevi Tušmobil, ki se je s predobravnavnimi naroki začelo že decembra 2015, nato pa zastalo zaradi odločanja o predlogu obrambe za izločitev nekaterih dokazov, naj bi se nadaljevalo aprila.
Potem ko bo mnenje izdelal izvedenec finančne stroke, ki ga bo za to nalogo določilo sodišče, pa se bo nadaljevala tudi pravda, ki jo je tožilstvo sprožilo zoper Simoniča po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Država s to tožbo terja za okoli 175.000 evrov domnevno nezakonito pridobljenega premoženja.
Tožilstvo je finančno preiskavo začelo leta 2009 na podlagi anonimnega pisma o fiktivnih pogodbah, ki naj bi jih Apek pod Simoničevim vodstvom sklepal z različnimi prijateljskimi podjetji, nato pa je vložilo tožbo. Najprej mu je očitalo za nekaj manj kot pol milijona evrov nepojasnjenega imetja, a je Simoniču uspelo pojasniti dobro polovico premoženja, zato je tožilstvo znesek znižalo na 175.000 evrov, in sicer poleg nepremičnine v Piranu, vredne 146 tisočakov, zdaj terja še 28.000 evrov na računu pri Banki Koper.
Denar je šel
Simoničeva mati je po poročanju STA pojasnila, da del premoženja, ki ga je pod drobnogled vzelo tožilstvo, izvira iz družinskih prihrankov, ki so jih imeli v domačem sefu. Med drugim so prodali hiši sorodnic, za kateri so skrbeli, teh prihodkov in razmerij pa niso urejali s pogodbami. Da je družina živela skromno, je pritrdil tudi Simoničev tast Jožef Klemenčič.
Miro Cerar starejši, oče premiera Mira Cerarja, sicer družinski prijatelj Simoničevih, je na prostoru za priče povedal, da so Simoničevi živeli skromno in zelo varčno, denar pa da so dajali v »skupno blagajno«, češ da niso zaupali bankam. Ta sredstva je po Cerarjevem spominu upravljal Simonič.
Dodal je še, da so o upravljanju financ včasih govorili, saj so Simoničevi starši želeli nasvete Cerarja in njegove žene, nekdanje generalne državne tožilke, pokojne Zdenke Cerar.
