Tiskane izdaje
Ljubljana − Karl V. se je na stranišču rodil, Elvis je tam umrl … lutkar Zoran Srdić Janežič je na Trgu francoske revolucije zasnoval takšno, kakršno so poznali v Emoni, medtem ko se antropologinja in novinarka Neža Mrevlje še z drugimi intelektualnimi delavkami prav v njem še do 10. oktobra preprosto predaja oralni erotiki.
Da se izognemo nesporazumu: v performansu Straniščna šepetanja ne počnete nič drugega, česar ne bi že Emonci. Nas lahko spomnita na to njim ljubo dejavnost?
Zoran: Stranišča so bila v Rimu javna in del kopališč. V Emoni ni bilo nič drugače. Potrebo so opravljali dlje časa, medtem so se pogovarjali, družili, srečevali. Umetnik je, recimo, počakal na mecena in se mu pustil povabiti na večerjo. Če povzamem: bila so družabni prostor.
Kje danes ljubljanski umetnik postavi zasedo mecenu?
Zoran: Neposredno nikjer. Navsezadnje so bila stranišča v posameznih obdobjih na slabem glasu kot gojišče bakterij in vzrok bolezni. Zdaj so intimni prostor. Večinoma pa se vsak zadržuje tam, kjer se tudi njegova interesna skupina. Na straniščih sicer praviloma ne.
Neža: Projekt straniščnih šepetanj, ki ga je poleg Zorana za tokratno edicijo Svetlobne gverile zasnovala Jana Putrle Srdić (Zavod Gulag), ravno odkriva nove možnosti srečevanj in izmenjave mnenj. Gre za predajo znanj, ki jih ponujamo strokovnjakinje z različnih področij. Nalašč so postavljena v javni prostor.
Zoran: Seveda se spretnosti lahko učiš na delavnicah, tečajih, posebnih izobraževanjih.
A te ne vzamejo povsod v roke intelektualne kurbe.
Zoran: Saj se spomnite filma Woodyja Allena, v katerem se sam zateče k profesionalni prodajalki znanja in jo nagovori v smislu: Ne razumite me narobe, rad imam svojo ženo, a se z njo ne morem pogovarjati, zato sem se odločil za intelektualni skok čez plot. Zanimivo, da je pred dvema letoma, ko smo s projektom gostovali v Mariboru, prišel moški, ki ga je k nam napotila žena, saj mu je pogovor podarila za rojstni dan. Ne pričakujte pa, da bodo delavke odgovarjale na vprašanja kot: kdaj se je rodil Stéphane Mallarmé. Podatki iz enciklopedije ali z googla niso znanje, znanje je obdelava podatkov, združena z bogatimi izkušnjami. Intelektualke, ki ga prenašajo, pa so strokovnjakinje na svojem področju, ki tokrat svoje vedenje postavljajo na trg in poskušajo pritegniti mimoidoče, da bi jih poslušali. Ne zato, ker morajo, ampak ker hočejo.
Neža: A ne samo poslušal, tudi plačal, saj jim nudimo intelektualno storitev. Moramo pa tudi me veliko vložiti, da jih zvabimo in zadržimo.
Zoran: Se pravi, radi bi ugotovili, koliko je vredna ideja.
Če se ne posveti ravno komu v Applu.
Zoran: Drži. Le da ima ideja tokrat performativni značaj, in ne strogo tržnega. Predaja znanja je govorno-slušna izkušnja in računamo, da je lahko tudi erotična.
Če nima nič podobnega za primerjavo?
Neža: Marsikdo si misli, zakaj bi sploh plačal za pogovor, saj je le medčloveška komunikacija.
Zoran: Terapevt ali odvetnik bi mu že znala pokazati cenik.
Kaj potem spodbudi Ljubljančane, da se opogumijo in vstopijo? Radovednost ali obljuba neznanega?
Neža: Zadržanost res marsikoga ovira pred tem, da bi vstopil. A s tem imam v mislih predvsem sram, da ne bi morda razkrili svojega neznanja. Kaj, če bom vprašal kaj takšnega, da bom izpadel neveden.
Zoran: Kar ni nič drugega kot samocenzura.
Neža: Zato Rok Kušlan kot zvodnik opravi veliko delo, ko jih prepriča, naj vstopijo.
Zoran: Pridejo tudi zato, ker jih zanima, kako je biti performer. Imajo povsem praktična vprašanja.
Načnete tudi povsem urbane zadrege?
Neža: Ponudimo jim meni s temami, nato izberejo, o čem bi se pogovarjali. Marsikaj je vnaprej predvideno, ne pa vse, zato moramo znati voditi in prehajati med temami. Vprašanje, kaj vse bi se odprlo, če pogovori ne bi bili časovno omejeni. Od stranišča kot družbenega prostora smo sicer že prišli do spalnice in njenih kontekstov, do mesta pa še ne.
So možnosti za takšno razpravo okrnjene?
Zoran: Lahko bi jih bolj odprli, ampak se mi zdi, da bi obtičali pri stalnicah, kot so razcep med levimi in desnimi. Bojim se tudi, da se prehitro pustimo zapeljati diskurzu medijev, ki nas radi postavljajo na eno ali drugo stran. Kaj pa, če bi se samo prepustili užitku pogovora in razmišljanja?
V prijateljskih krogih znamo glasno povedati, kaj je narobe s svetom, se zgražamo nad tem, da nihče nima pojma, ali pa vre od idej, kaj vse bi sami lahko storili bolje.
Zoran: V takšnih pivskih debatah smo Slovenci izjemni. Kolegi, ki so študirali v Pragi, so mi pripovedovali, da se v tamkajšnjih pivnicah razmahnejo debate, denimo, o literaturi. Iz čistega užitka. Mi pa bi radi kazali argumente in se borili zanje.
Od besed pa je treba kdaj priti tudi do dejanj in ena od bolj izpostavljenih tem Straniščnih šepetanj je prekerno delo.
Neža: Ravno ob tej temi se v mestu odpirajo prostori za razmislek in delovanje. Mladi so zaradi slabših možnosti zaposlovanja odprti za nove rešitve. Iniciative, ki temeljijo na načelu coworkinga, jim omogočijo povezovanje, izmenjavo izkušenj, znanj, stališč. To bi lahko bila sodobna ljubljanska različica rimskih srečevanj na straniščih.
Kako, mislite, bodo odmevale v prihodnosti?
Neža: Predvsem si želim, da bomo oblikovali pogoje, da mladi in malo manj mladi zaradi občutka brezizhodnosti ne bodo zapuščali države.
Trava je pri sosedu vedno bolj zelena. Ali pa je takšna vsaj videti.
Neža: Primerni pogoji za delo in priznavanje vrednosti določenim znanjem ter mesto zanje bi nas zagotovo zadržali.
Zoran: Sam ne bi pričakoval, da bo država rešila vse. Je pa naš projekt lahko vsaj odvod za rešitev. Znanje je vrednota, podobno kot sta življenje in svoboda. Delimo ga naprej. Če nam drugi zaprejo vrata, jih poskusimo odpreti drugje, čeprav sami. Lahko gremo na pivo in se pritožujemo ali pa vzamemo stvari v svoje roke. Trenutno pričakujem, da se bomo raje odločili za drugo možnost. Ponekod v mestu, recimo na Metelkovi ali v Tobačni, se rojevajo in razvijajo dobre ideje.
Je Ljubljana, poleg tega da je najlepša na svetu, tudi ukrojena po meri stanovalca?
Zoran: V primerjavi z evropskimi prestolnicami ima res ugodno lego in zaradi dostopnosti veliko pridobi. Morda ni tako pestra, kot je London, je pa prostor, kjer se srečujejo ljudje in njihove ideje.
Ker se ravno približujejo volitve, kaj bi prišepnili na uho novemu ali staremu županu? Na kaj naj bo pozoren?
Neža: Središče mesta ni spalno naselje. To bi morali sprevideti prebivalci in mestna uprava. Zamisli se lahko krešejo tudi po polnoči. Potrebujemo še več ustvarjalnih in družbenih prostorov, ki naj jih ne zavira birokratsko in tržno okovje.
Zoran: Spomnite se na Soho: prostor brezplačno oddaš ustvarjalcem, ti ga oživijo in s tem okoliš naredijo privlačen še za druge. Da ne omenim, da se najemnine – na škodo umetnikov sicer – potem zvišajo. Od tega, da zgolj čakaš in čakaš in nikdar dočakaš najboljšega najemnika, nimaš prav nič.
***
O Straniščnih šepetanjih:
Avtorja uličnega performansa sta Zoran Srdić Janežič in Jana Putrle Srdić.
Intelektualne kurbe so Petja Grafenauer, Aleksandra Saška Gruden, Ida Hiršenfelder, Sarah Lunaček, Slađana Mitrović, Neža Mrevlje, Tanja Petrič, Ana Porok, Maja Smrekar, Jasmina Založnik, Irena Žmuc in Bernarda Županek.
K pogovoru privablja zvodnik Rok Kušlan.
Stranišča so ustvarili Marko A. Kovačič, Andrej Štular in Zoran Srdić Janežič.
