»Azilni dom je pravzaprav neke vrste dijaški dom«

Ljubljana – Vsake štiri minute en človek postane begunec, ob današnjem svetovnem dnevu beguncev ugotavlja komisariat ZN za begunce. V Sloveniji je letos v prvih petih mesecih za mednarodno zaščito zaprosilo 160 ljudi, kar je za 60 odstotkov več kot v enakem obdobju lani. Največ jih pribeži iz Sirije, Afganistana in Somalije.

Štiriinpetdesetletni Mohamed je v Slovenijo pribežal pred šestimi meseci. Zapustiti je moral rojstno mesto Alep, nekdaj trgovsko središče Sirije, danes mesto v ruševinah. »Tam ni ne telefonskih povezav ne interneta, ničesar. Vojna je,« pove Mohamed, ki zdaj v Ljubljani dela kot kuhar v eni od arabskih restavracij. »Pripravljam falafle in razne arabske slaščice,« se nasmehne. Pravi, da mu je tukaj dobro. Pogreša hčer in sina, ki sta zbežala v Turčijo. Mohamed upa, da se mu bosta, ko si bo sam uredil status mednarodne zaščite, pridružila. S še 68 drugimi je zdaj nastanjen v ljubljanskem azilnem domu, kjer je sicer prostora za nekaj več kot dvesto ljudi.

Azilni dom so iz Šiške prestavili na jugozahodni rob Ljubljane leta 2004 »zaradi neustreznosti lokacije, predvsem pa neznosne prostorske stiske in tudi nezadovoljstva prebivalcev v neposredni okolici,« so pred leti zapisali na vladi. Takoj po prihodu je bil Mohamed, kot vsi ostali, za nekaj ur nastanjen v sprejemnem delu doma. Takrat je opravil zdravniški pregled in razgovor. Kot zatrjuje vodja doma Katarina Štrukelj, ta vedno poteka v maternem jeziku prosilca. »Z nami sodeluje okoli deset prevajalcev, če pa ga za katerega od jezikov nimamo, se obrnemo na sosednje države. Tako smo na primer v Avstriji našli prevajalca za paštu,« pravi Štrukljeva in dodaja, da so ves čas pod budnim nadzorom nevladnih organizacij, ki tudi skrbijo za ustrezno informiranje prosilcev za mednarodno zaščito.

V azilnem domu so socialne delavke, medicinska sestra, pogodbeno sodelujejo še s tremi zdravniki. Največ zdravstvenih težav, ki pestijo prosilce, je psihosomatskega izvora, pojasnjujejo. Nervoza, nespečnost, želodčne težave. Mohamed pravi, da je zdrav. V Sirijo, kjer državljanska vojna traja že več kot dve leti, se noče vrniti. Vsaj za zdaj ne. Veseli ga, da lahko tukaj biva in dela. Zgolj z osemnajstimi evri mesečne žepnine, kolikor je dobi od države, bi šlo težje, pravi, saj ne bi mogel dajati na stran. Nastanjen je v enem od štirih oddelkov azilnega doma – dveh za moške, za družine in enem za mladoletnike brez spremstva, ki jih je tam trenutno dvanajst. V domu sta tudi molilnica in telovadnica. Ta je pod ključem, a ga je menda vedno mogoče dobiti pri vratarju. »Veliko časa prebijejo v telovadnici, poleti so pa zunaj, kjer so igrala,« pravi Štrukljeva. Stanovalcem pripadajo trije obroki hrane na dan, nekaterim tudi pet. »Ta dom je pravzaprav neke vrste dijaški dom. Stanovalci morajo upoštevati hišni red, kar pomeni, da morajo biti do določene ure v domu, če pa želijo zunaj ostati dlje, morajo zaprositi za dovolilnico in jo tudi dobijo,« razloži vodja doma.

Zaprtega oddelka več ne uporabljajo

V azilnem domu zaprtega oddelka od leta 2008 ni več. Tistega leta sta dva prosilca, ki sta bila po prijetju tam nastanjena, poskušala storiti samomor. V Socialnem centru Rog so takrat opozorili, da so razmere v prvi vrsti posledica kriminalizacije prosilcev za azil in strukturnega nasilja. »Zaprtega oddelka v Ljubljani ne uporabljajo več. Gibanje omejujejo tistim, ki so nastanjeni v postojnskem centru za tujce, a mislim, da v zadnjem času ni bilo veliko primerov,« pravi Franci Zlatar, vodja programa Migracije pri Slovenski filantropiji, ki meni, da azilni dom sicer ni primerna oblika nastanitve. »To je institucija, kjer je treba upoštevati določena pravila, biti na primer do enajstih zvečer v domu. Ker so postopki pridobivanja mednarodne zaščite še vedno dolgotrajni, ljudje v domu ostajajo kar precej časa. Mnogi zato izgubijo bodisi delovne navade bodisi nek občutek za samostojno, neodvisno življenje, kar se potem seveda pozna pri tistih, ki dobijo status, ker se potem težje aktivirajo. V Sloveniji je še vedno tudi precejšen primanjkljaj kar se tiče bolj celovite obravnave od samega začetka pa vse do integracije.«

Trend omejevanja

Letos so ugodili enajstim prošnjam za status mednarodne zaščite, lani 34 od skupno 304 vloženih prošenj. »Nevladne organizacije pri tem vidimo pozitiven premik, saj so odobrili več prošnjam kot v preteklosti, je pa število še vedno nizko,« opozarja Zlatar.

Na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) pojasnjujejo, da do zavrnitve prošenj največkrat pride zato, ker razlogi prosilca za mednarodno zaščito niso ustrezni. »Mednarodno zaščito se priznava v dveh možnih oblikah, ena je status begunca – ta je v Sloveniji trajen, ko je oseba v matični državi ogrožena zaradi rase, vere, nacionalne pripadnosti, druga pa je subsidiarna zaščita, ki se prizna za najmanj eno leto. Dobi jo tisti, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, a se izkaže, da bi mu bila ob vrnitvi v matično domovino povzročena resna škoda,« razlaga Matjaž Dovžan, direktor Urada za migracije pri MNZ. »Prosilec ima med samim postopkom možnost predložiti vse dokaze o tem, kaj se mu je v izvorni državi zgodilo. Uradne osebe na MNZ potem preverijo in presodijo, ali prosilčeva zgodba drži. Najbolj pogost razlog za zavrnitev prošnje je, da prosilec zaprosi za status iz čisto ekonomskih razlogov, ker želi na primer v Sloveniji delati, potovati, ali pa obiskati prijatelje.« Kaj se zgodi s tistimi, katerih prošnje se zavrnejo? »Ko je postopek pravnomočen, te osebe postanejo tujci brez statusa v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da nimajo več pravic, ki izhajajo iz zakona o mednarodni zaščiti. Pristojnost se takrat prenese na policijo, ki izvede postopek odstranitve iz države, če seveda ne odidejo sami.«

Franci Zlatar s Slovenske filantropije pravi, da nekaterim v tem primeru dodelijo dovoljenje za bivanje v Sloveniji, a jim s tem niso priznane nobene pravice, razen do bivanja. Ne morejo ne delati in se ne izobraževati. »Verjetno bo v prihodnje trend šel prav v to smer, da bodo begunci vse pogosteje dobivali časovno omejen status in ne več trajnega. Tudi to bo še eden od ukrepov, da se omeji pretiran prihod priseljencev v Evropo, ki je za njih zaradi dolgotrajnih postopkov pridobivanja statusa, ki lahko trajajo tudi več let, razdruževanja družin, časovnih omejitev že tako ali tako manj privlačna. Žalostno je, da pa v njih ne vidimo priložnosti in to je zelo kratkovidna politika.«