Bil je dober in topel – Prebranec

Besede so se razlegale po prostoru do miz s stoli, med katerimi niti en ni bil drugemu enak, se odbijale od scenske kulise nemarno nametanih starih omar in predalnikov in se izgubljale nekam gor, pod strop, nad provizorično vegasto galerijo, zbito iz desk. V prostoru, ki je bil višji kot daljši, je mraz rezal v noge in sapo spreminjal v bele oblačke.

A ljubiteljev proze ni zeblo. Upoštevali so namreč navodila organizatorjev večera v Modrem kotu Tovarne Rog in se toplo oblekli. Bolj kot gašperček v sosednji sobi, v katerem so tiho pokljala polena, nagrobne sveče na mizah ter brliv reflektor, ki ga je z nežnim šumenjem poganjal majhen agregat, so toplino v prostor vnašale zgodbe. Resda se je poslavljal, a zadnji Prebranec je bil še vedno topel. Da so literati v gosteh videli prebrati, kar so zapisali, jim je ob borni svetlobi s prižnice dodatno kar s telefonom svetil voditelj večera Robert Kuret.

Tekel je dvainštirideseti literarni večer za slovensko sodobno prozo, prvi od zadnjih treh, s katerimi so se mladi literati poslovili od dogodka, ki so ga vsak mesec enkrat organizirali štiri leta. Čeprav je bil pogreb dogodka dramatičen, je razlog za pokop precej pragmatičen. »Prebranca smo se lotili, ko smo v večini vsi še študirali, vmes smo odrasli, dobili službe, ekipa je doživela osip in vse težje se je bilo usklajevati pri organizaciji,« se je z moderatorjem strinjal preostanek prvotne osmerice Žiga Rus, Dejan Koban in Veronika Dintinjana, ki je tvoril dežurno postajo za Prebranec po zgledu njegove že dolgo utečene pesniške sestre – Mladih rim.

Zgodbe štirih

Bedenje ob poslavljajočem se kulturnem utrinku je z odlomkom iz novonastajajoče dialoške vojne peripetije začel Zoran Knežević. Za njim je bila petnajsterica obiskovalcev priča soočenju dveh hašišarskih muc, sivolasega čefurja in falange testosteronskih cagavcev, nekje v Tivoliju, tik pred koncertom Ramonesov, kamor jih je v svoji knjigi Bojne barve s cinično introspekcijsko narativo postavila Jedrt Lapuh Maležič. Nato je zadrdralo in se zamajalo in že smo bili na tramvaju na poti v Novi Beograd, namenjeni na koncert slovenske skupine Matter, ki ji je v svojem romanu Anastrofa, opremljenem s QR-kodami, odo pel Muanis Sinanović, napovedan kot »Žižek naše generacije« oziroma »Zlatko Zahović slovenske literarne scene«. Nato pa je nad hladni večer legla Sila teže v rimani prozi Andreja Blatnika in ob mogočnosti besed in njih pomenov, preteklih in prihodnjih, je postalo vroče. »Če še Andrej svojo prozo preliva v poezijo, ni čudno, da Prebranec jemlje konec, Mlade rime pa ostajajo,« je v nasvidenje še rekel Kuret.

In ko smo s prisotnimi ob slovesu razmišljali, kako velika je za ljubljansko literarno sceno pravzaprav izguba nekega takega navidez obskurnega dogodka, ki ga je v najboljših časih, ko se je še odvijal v Menzi pri koritu, obiskalo tudi šestdeset ljudi, je bolečino ob praznini še najbolje povzel eden od pomembnejših gibalcev literarne scene: »Četudi nisem bil reden obiskovalec teh dogodkov, me je misel, da obstajajo, pomirjala. Raje živim v mestu, kjer se take stvari dogajajo, kot v mestu, ki takih dogodkov nima.«