Bolj bežijo, bolj jih lovim – s fotoaparatom

Vprašalnik Ljubljanapolisa: S fotografom Nejcem Trampužem o neizčrpanem motivu naglice in poležavanju v travi.

tor, 30.04.2013, 12:00

Kaj je še dobro vedeti oziroma videti?

Nejc Trampuž vas napotuje na naslednje dobrote:

* Film The Intouchables

* Kaj vse odkrijejo nadzorne kamere

* Trubarjeva in njeni čevlji

***

V rubriki Vprašalnik Ljubljanapolisa od leta 2004 (skoraj) vsak teden predstavljamo ljudi, ki živijo v Ljubljani, delajo in ustvarjajo tu, ali pa so z mestom kako drugače povezani.

Poznate koga, ki bi bil zanimiv sogovornik? Če ga, se o njem oziroma njej z veseljem pustimo seznaniti. Predlog pošljite kar na maja.cakaric@delo.si.

Ljubljana – Čas kar leti, ko se zabavaš. Seveda beži tudi, če se ne. Nejc Trampuž, 19-letni študent, pa si ga zna vsaj upočasniti. Nima čarobne palice in ni po naključju odkril ročne zavore našega planeta, zadostuje mu fotoaparat. Ustavite se kaj v KUD France Prešeren na njegovi razstavi 24/7.

Bolj bežiš pred časom, bolj ti je za petami? Se ne znamo ustaviti?

Mah, samo tečemo, kot da bi se za to rodili. Mudi se nam v službo in še bolj do denarja. Za nekatere je objekt želje, za druge nuja, zato za preživetje opravljajo po dve službi. Prav nič prijeten ni ta kapitalizem.

Ker nas mami in nato zavrtinči kakor v lunaparku?

Zagrabi nas in vrti hitreje in hitreje. Bi si upali izstopiti iz drvečega vlakca? Ker se ne upamo ustaviti, nič ne vidimo. Tako je tudi meni Ljubljana vedno bežala, potem sem se nenadoma ustavil in ugotovil, koliko lepega ponuja. Čudim se, da nam ne vzame sape. Saj ni nič posebnega, je verjetno najpogostejša opazka.

Koliko je zato vaš dan daljši in v kakšnih okoliščinah se raztegne?

Večkrat se ustavim in tudi več minut gledam posamezno stavbo. Vredno se je, čeprav si najbrž kdo misli, da mi kaj ni jasno. Trudim se, vendar mi ne uspeva vedno najbolje in ravno zato me naglica moti, ker na lastnem primeru ugotavljam, kako bedno je, če si ne vzameš časa. Zato pa se med fotografiranjem preselim v svet, v katerem odmislim vse, živčnost ne obstaja, puf, samo padem vanj in ne opazim, kako ure bežijo.

Načrtno in prav vsak dan?

Za zdaj še ne spim s fotoaparatom, a me vedno bolj mika. Navajen sem, da se najprej poigravam z idejo, ko jo dodelam, se za nekaj tednov posvetim samo fotografiranju. Moje navade so kampanjske, morda bi iz njih lahko razvil ritual, vendar si ne želim, da bi užitek prerasel v delo. Kolikor dolgo se bo še dalo, bi rad ostal mojster svojega časa.

Videti je, kakor da vam čas uspe ujeti v fotografijo in mu ne dopustite, da bi se izmuznil iz nje. Kje se vam najbolj nastavlja in ga zato najhitreje ulovite?

Rekel bi, da se naglica najpogosteje zadržuje na železniški postaji. V nekem trenutku v podhodu ni nikogar, pride vlak, nenadoma se pred objektivom pojavi 50 ljudi, čez slabo minuto spet ni nikogar več. Nisem še videl, da bi se kdo ustavil, ali kam ozrl, samo predse gledajo. Vsak dan ob isti uri, isti ljudje, po isti poti, z istim ciljem.

A motiva še niste povsem izčrpali.

Seveda ne, še vedno se lahko na njem učim in raziskujem idejo brezosebnosti in odtujenosti. Medtem pa upam, da bom enkrat zasledil koga, ki bo vsaj poškilil proti glavni pošti recimo – in opazil njeno lepoto.

Iz hitrosti se da tudi izviti.

Mesto se ponekod prijetno upočasni. Trubarjeva ulica mi je ljuba – zlasti zaradi čevljev, ki visijo nad njo in se počasi razraščajo v zanimivo skulpturo. Da so lokali vedno polni, pomeni, da ne švigamo ves dan od doma do službe ali dela, ampak da si zaželimo druženja. In seveda, uživam v poležavanju na travniku v Tivoliju ali na Kongresnem trgu. Še posebej me veseli, da nisem edini.

Se pravi, se moramo še bolj naučiti uporabljati mesto?

Da, saj ni muzej. Z avtomobilom nam to ne bo uspelo. V njem samo izgubljamo dragoceni čas. Glede na potrebe, ki jih imamo, me čudi, da še nismo iznašli stroja za teleportiranje. Ko ga bomo, bomo pa res divjali. Ne znam dovolj dobro pojasniti, kako prijetno se mi je sprehajati in opazovati mesto, poleg tega sem res zadovoljen, da to ugaja tudi mojemu dekletu. Včasih se zamotiva tako, da prebredeva mesto od Trubarjeve do plaže. Večkrat.

Manjše je mesto, počasnejše je?

V večjih mestih me je množica še bolj presenetila. Vendar tako raztreseno kot v Rimu ni nikjer. London je večji, vendar je bolj urejen in umirjen, Italijani pa v svojem kaosu očitno vidijo red in se v njem kar znajdejo. Estonci pa po mojih izkušnjah hodijo z nadzvočno hitrostjo, a jim tega od daleč ne bi nikakor pripisal, saj ni nikjer gneče. Ljubljančani smo nekje vmes.

Nič novega?

Verjetno nam je mesto marsikdaj videti povprečno samo zato, ker smo tu doma, povsod drugje pa raste bolj zelena trava.

Kaj od njega sploh pričakujete?

Kaj pa vem. Naj se ne uspava.

Koliko ga zbuja vaša generacija?

Mislim, da smo za zdaj še njegovi uporabniki, manj pa soustvarjalci. No, moja družba ga vsake toliko okrasi. S kakšnim čevljem ali grafitom.

Se je starejša zazibala v spanje?

Včasih se mi zdi kar malo nataknjena, kakor da jim nič ni prav. Ne vem, ali zagrenjenost pride z leti, ampak res mislim, da slaba volja iz principa ni na mestu. Vem pa, da se lahko od njih še marsičesa naučim. Še posebej od bližnjih. Brez njihove pomoči, ne bi imel še nobene razstave. Že pri prvi mi je so mi pomagali kolikor so lahko, in še zdaj od njih marsikdaj rad sprejmem kakšen dober nasvet. Vedno je pametno poslušati in tudi slišati.

Sploh pa vam zaradi njihovih izkušenj ni treba marsičesa odkrivati na novo.

Imajo izkušnje in vedo kaj govorijo. Vendar starejša generacija ne ve, kako je danes biti mlad. Zaposlitev in stanovanje nista samoumevna, nenehno se moraš dokazovati, da kaj dosežeš. Vsako mnenje ali nasvet upoštevam, vendar moram sam presoditi, kako deluje zame. Če se izkaže, da nisem imel prav, bom to tudi priznal.

Prijavi sovražni govor