»Božji greh je vstopiti v partijo, če partiji nista vsaj dve«

Ste bili dirigent? Bil! Košarkar? Bil! Odbojkar? Bil! Predsednik disciplinske komisije Nogometne zveze Jugoslavije? Bil! Srbski komunisti so se pa jezili na ljubljanske, češ, kako so lahko na to mesto postavili »nepartijca«. Športni novinar? Bil! Turistični delavec? Vsekakor! Soustanovitelj legendarnega zbora trobent v Guči? Seveda! Poliglot? Žal ne. Ljubljančan? Jasno! Srb? Jasno! Nacionalist? Sem, a ne šovinist. Nikogar ne sovražim, a najraje imam Slovence in Srbe. Komunist? Nikoli in nikdar, grrrrr ...

Vse našteto in še marsikaj se skriva v skoraj dvometrski podobi 79-letnega Srba iz Ljubljane oziroma Slovenca iz Guče. Aleksa Protić, še bolj znan kot Lekica, je karizmatičen. Četudi veliko govori. Hkrati zna biti tudi neskromen: »Seveda sem gospod. Vedno sem bil in vedno bom. Mama mi je že pri štirih letih vezala kravato.«

Sprehodiva se po vašem časovnem traku ... Rodili ste se v ugledni, bogati in monarhistični srbski družini.

Res je, leta 1936 v Guči, središču Dragačeva, pokrajine v osrednji Srbiji. Imel sem sedem let starejšega brata. Pot me je že kmalu po vojni vodila proti Beogradu, predvsem z namenom, da se osvobodim spon preteklosti družine, težke hipoteke očeta, ki se v tistih krutih letih ni hotel pridružiti partijcem. Zanje je bil državni sovražnik, četudi je bil velik domoljub. Veste, srbski komunisti so bili neverjetno kruti. Zame nikoli niso bili osvoboditelji, ampak samo revolucionarji z osebnimi interesi. Poglejte še danes njihovo dediščino: vse normalne države po svetu imajo svoje meje, samo Srbija še ne ve, kje jih ima. Druga svetovna vojna je bila za mojo družino čas absurda – Nemci so nas nagnali pred strelski vod, komunisti pa so nam vse vzeli.

Kako, da ste potem tako hitro pristali v Ljubljani?

Nato sem po maturi in po nekaj akcijah delovnih brigad ter vpisu na fakulteto v Beogradu pisal na druge univerze po Jugoslaviji in prvi odgovor je prišel iz Ljubljane. Pred tem so me kot odličnjaka in nadarjenega športnika na sestanku povabili v partijo, uf ... Komaj sem pobegnil. Veste, božji greh je vstopiti v partijo, če partiji v državi nista vsaj dve. Nič, sedel sem na vlak in prišel. Lahko rečem, da sem se v Ljubljano izmuznil, da me ne bi uničili. Bilo je pozimi leta 1957. Prvih osem dni sem spal na železniški postaji. Težko je bilo, tudi zato, ker nisem ravno poliglot, slovenščina mi je bila tuja.

A vseeno ste pristali in obstali.

Po neverjetnem naključju. Vpisan sem bil na pravno fakulteto, a brez štipendije in študentskega doma. Že po tednu dni sem hotel nazaj na vlak proti Srbiji, potem pa ... »Triglav film išče konjenike« je pisalo na plakatu. Dve leti med gimnazijo v Čačku sem obiskoval tudi konjeniški klub, bil sem dober na konju. Evo šanse! In res. Statiral sem v nekaj filmih in jahal, potem tudi dobil že bolj konkretno vlogo, snemali smo na Ljubljanskem gradu in pod njim. Plačali so super, osem tisoč dinarjev na dan, denarja kar naenkrat dovolj za sobo, študij, hrano in zabavo. Ampak igralska kariera se je hitro končala, ker je bil glavni igralec ljubosumen name, ko sem se začel spogledovati z neko italijansko igralko. Nato sem služil kot nogometaš, vrnil sem se tudi k Borcu iz Čačka, vmes pa počasi študiral. Veste, bolje biti dve leti dlje študent kot dve leti dlje upokojenec, seveda če lahko preživiš samega sebe. In ni mi žal. Kot pravnik na prvi stopnji sem začel delati v ljubljanskem dopisništvu Politike Ekspres.

Ste si res leta 1974 na svetovnem nogometnem prvenstvu v Nemčiji sobo delili z legendarnim Mladenom Delićem?

Ja, ja, lepi spomini ... Za Politiko Ekspres so iskali novinarja za pot v Nemčijo in jaz sem bil najbližji za vožnjo do Frankfurta. Tam je bil hotel blizu jugoslovanske reprezentance poln, Delić pa mi je kot mlajšemu novinarju ponudil drugo posteljo v sobi. Rutina Mladena Delića mi je ogromno pomagala pri kasnejšem delu, po njegovem priporočilu sem začel delati tudi za Radio Beograd.

V domači Guči pa ste že desetletje prej začeli organizirati festival pihalnih godb?

Sem edini, ki je sodeloval pri organizaciji vseh 55 festivalov, vse od leta 1961. Žur v Guči je pravzaprav nastal zaradi prepovedi zbiranja mladih ob cerkvah ali na vaških veselicah. Niso se imeli kje zbirati in zabavati, bil je nepopisen dolgčas. Kje naj fant sreča dekle na srbskem podeželju? S kolegi smo se odločili, da pred cerkvijo v Guči organiziramo tekmovanje pihalnih orkestrov. Na prvem zboru so bili štirje orkestri in okoli pet tisoč ljudi. Nato je vse skupaj začelo rasti z bliskovito hitrostjo.

Oblasti najbrž niso bile zadovoljne z vašim žurom?

Predstavniki komunistične partije so nam nagajali, obtoževali so nas, da forsiramo narodno nošo, »šajkačo«, prepovedali so nekatere pesmi. Vendar so bili proti množicam ljudi nemočni. Utišati so nas hoteli tudi tako, da so v bližnji Ivanjici organizirali podoben festival, poimenovan Nušićijada. Datum zanj so določili takoj za nami, seveda na isti konec tedna. Iz Beograda so jim namenili 200.000 dinarjev podpore, nam nič, a mi smo festival organizirali s 40.000 dinarji in zanj prodali 40.000 vstopnic, v Ivanjici pa 2000. In to na isti dan, ko je bilo v bližnjem Čačku pri Borcu gostovanje Crvene zvezde. Nato so vztrajali le še leto ali dve, potem pa so se vdali. V Guči pa je bilo iz leta v leto več gostov.

Pa danes?

Kot eden od očetov Guče vselej poudarjam, da to ni umetniški festival. Jaz sem, denimo, več kot 30 let dirigiral na otvoritvenem nastopu godb, vodil sem znamenito himno Sa Ovčara i Kablara in seveda Marš na Drinu na koncu, pa nimam nobene glasbene izobrazbe. Festival ima zadnja leta ogromen vpliv na turističen razvoj regije, domačini ga podpirajo, četudi se v enem koncu tedna k njim zateče več kot pol milijona ljudi. Ki so povrhu vsega pogosto tudi pijani. Seveda je poleg glasbe in dobre hrane tudi alkohol sestavni del Guče, vendar smo od začetnih let vselej skrbeli za mehke načine spopadanja s kriminalom in alkoholom. Zdaj imaš lahko na enem prizorišču sto tisoč pijanih gostov, pa ne boste videli nobenega incidenta. To smo dosegli postopoma in na to sem seveda ponosen.

Še vedno sodelujete pri organizaciji?

Zadnja tri leta sem samo še gost in občasno malce pomagam. Nisem več najmlajši (v smehu) ... Sem pa gotovo zaslužen za množični obisk Slovencev v Guči. Ko sem imel pred leti turistično agencijo Yatras, je bila prav Guča eden od magnetov za Slovence. Najprej sem dol peljal nekaj avtobusov, nato je bilo tega vsako leto več. Zanimivo, da so bili včasih med tujci prav Slovenci v Guči najbolj številni, danes so na tretjem ali četrtem mestu. Več je, denimo, Francozov in Japoncev. Iz Slovenije se sredi avgusta seveda še vedno veliko ljudi nameni na festival, vendar opažam čedalje manj Ljubljančanov ter več Štajercev in Primorcev.

Iz žepa vam gleda vstopnica za ljubljansko opero ...

Fino, a ne? Glasbeni primitivec iz Guče hodi v opero (v smehu)! In to z veseljem. Pa ne samo v opero, tudi drugod po Ljubljani me je polno. Sem uživač, vedno sem bil. Veste, v življenju sem zaslužil veliko denarja, a še več sem ga zapravil. Predvsem v Ljubljani. In Ljubljana je moje mesto. Tu imam ženo, hčer in sina, tu imam štiri vnuke. Tu je odteklo skoraj 60 let mojega življenja.