Tiskane izdaje
Ljubljana – Saj veste, komaj kakšnega glasbila se drži toliko klišejev kot harmonike. Ta stran je prekratka, da bi razgrnili vse razsežnosti hrepenenja in mitologizacije – za to v roke vzemite knjigo Harmonika za Butalce – jih pa s filozofom, glasbenikom in njenim avtorjem Bratkom Bibičem nekaj le odstremo. Tudi manj pričakovane.
Bi se Ljubljančan zdrznil ob ugotovitvi, da je harmonika povsem kleno urban inštrument?
Verjetno, saj je njena preteklost presenetljiva: dejansko je produkt in sopotnik kapitalizma, zlasti na prehodu v 20. stoletje. Skoraj sočasno so jo izdelali na Dunaju in v Londonu, se pravi v izrazito urbanih središčih; uporabljali so jo najprej v visoki družbi, zaradi vse ugodnejše izdelave pa jo je z veseljem zagrabil delavski sloj, to so bili mladi, ki so se preselili s podeželja. Šele pozneje se zasidra v bolj ruralnih okoljih.
Kjer pa je ne sprejmejo odprtih rok.
Seveda, ker je kot tujek vdrla v tradicionalno skupnost. Pravili so ji celo hudičeva škatla. Bila je tudi glasnejša od vseh tradicionalnih inštrumentov in je lahko zamenjala ves orkester. Harmonikar je bil one man band in je zlahka nadomestil kvartet.
Ogrozila je ekonomski položaj godcev, je po drugi strani omogočala tudi vir preživetja?
Je, še posebej v mestih. Mladi delavski migranti niso imeli zagotovljenih služb in v času velike brezposelnosti je bila za mnoge izhod v sili.
Kaj pa teme besedil?
Bila so ponarodela, a jih ne bil označil za kič, tega je bilo več v malomeščanskem sloju. V kulturno omikani družbi pa harmoniko doleti anatema, ker naj ne bi dosegala koncertnih standardov.
Je nezaželena, ampak povsod zleze pod kožo, še več, postane nerazdružljiva z idejo slovenstva. Kako jih uspe ta prodor?
Ne samo slovenstva, kar je naša ustaljena predstava, veliko narodov na svetu trdi enako.
V stereotipnem svetu si Slovenca predstavljamo v družinskem okolju ob nedeljskem kosilu, ki ga sestavljajo goveja juha, pražen krompir in pečenka, harmonika pa lepo uokviri to podobo.
Je del tega na neki način arhetipskega šopka. Kakorkoli, harmonike se ni dalo zaustaviti pri osvajanju terena zaradi navedenih prednosti pred drugimi inštrumenti, kar je še najmanj zanemarljivo, pa je njena razmeroma lahka priučljivost, saj je bila skoraj polavtomat. Dolgo sploh niso uporabljali notnih zapisov. In ker je gumbna, ne zahteva preveč nežnih ročic; delavci na polju ali v tovarni niso imeli nežnih rok za violino. Kdor je prej glasbo samo poslušal, jo je zdaj lahko tudi igral, in tako je postala nezaustavljiva.
Mnogo pozneje je tako nezaustavljivo prodrla do ljubljanske kmečke ohceti. »Hvala bogu, da turisti niso dobili vtisa o Sloveniji kot industrijski deželi, ampak so zrli v njeno še neokrnjeno podeželje in ljudi, voljne upodabljanja običajev,« je bilo slišati.
To je bil masovni žur, megaveselica, čeprav je bila aranžirana. Rock generacija je bila tedaj njena opozicija, ampak ne tako, kot trdijo danes, češ da je bila zatirana. Darko Štrajn je v polemiki recimo pisal, da narodnozabavna glasba po nemškem vzorcu izpodriva belokranjsko in prekmursko.
Da se je tukaj za dolgo tako udobno namestila, pomeni, da v našem okolju ni ostre zareze med mestom in podeželjem?
Raje govorim o suburbiji brez urbsa. Ljubljana je vas, ki ji pravijo mesto, kar je definicija Butal po Milčinskem. Meni ni premajhna po velikosti, ampak po strukturiranosti življenja. Imamo legendarni jazz festival, nimamo pa pravega jazz kluba. Če takrat ne bi bilo Škuca, Metelkove, Kuda, kam bi se sploh dal?
In od takrat nič novega?
Morda Prulček, že pokojni Bikofe ... Ne trdim, da se ni nič zgodilo, a tudi marsikatera shajališča so prešla v mainstream, ki pripira vrata preizprašujočim novostim.
Ima slovenska glasba sploh kje svoj domicil? Na radiu je obrobna, na ulicah je ni, včasih pride na koncertne odre.
Za živo glasbo bi morala poskrbeti tudi gostinska sfera. Pri nas, na splošno, je katastrofalno, kako upravljajo prostore, ki niso ne pivnica ne disko. Lokal je sociokulturno kompleksen prostor in med drugim je od nekdaj kraj žive glasbe. Ga lastniki in upravljavci razumejo? Naredijo, kar je najlažje, pritisnejo na gumb in zvišajo jakost – tudi ko ješ samo malico. Obenem s tem otežujejo pogovor, čeprav je to pogosto razlog, da so gostje sploh vstopili, če že niso prišli plesat.
Gostinec bi si lahko želel, da ljudje ostanejo in se še kdaj vrnejo.
Ja, toda domišljene politike prezentacije žive glasbe razen izjem nisem zaznal. Obenem je takšna mestna politika, ki naj bi poganjala turizem in življenje v javnem prostoru. Glasbe, električne in akustične, je dovolj in tudi kvalitetne. Kje bi lepše zvenela vokalna glasba kot v gostilni? Spomnim se, kako je bilo nekoč v Riu: malo smo popili in žurali, ko se je naenkrat pri sosednji mizi dvignilo večglasno petje. Še zdaj čutim kurjo polt. Lepo in diskretno.
Harmonika pa je v mesto stopila tudi skozi druga ne le narodnozabavna vrata.
Veliko ljudi je raziskovalo njene razsežnosti, tudi jazz. Je enostaven nadomestek klavirja. Bojan Adamič jo recimo igral pred vojno.
V nekem obdobju so bili, kot ste zapisali, »mladi vedno bolj revolucionarni«. To potrebo po ustvarjanju novih, ne preigranih glasbenih vzorcev?
Težko je pričakovati, že nasploh, da se bodo neprenehoma dogajala revolucija. Od 80 let se je dvignila kakovost in razširil spekter glasb, je pa v njej veliko predvidljivosti. Če ni presenečenja, klinc.
Kdaj vas je nazadnje sezulo?
Težko rečem, ker sem precej izbirčen. Že dolgo nisem slišal nič prelomnega. Kot da bi bilo že vse zamišljeno. Morda bi jo lahko izvajali pod pragom slišnosti, da te zadanejo samo frekvence. Z zvokom povzročaš tresljaje in tudi tako lahko »poslušaš«. Razviti bi moral ves koncertni sistem za neslišni zvok. Ampak, ja, od 60 let se ni zgodilo nič tako radikalnega, da bi se obrnila paradigma in se nato na nove načine repliciralo.
Priljubljenost harmonike narašča ... Na kaj to kaže? Je možno, da v teh rahlo razcepljenih časa pomaga iskati razdrobljeno nacionalno identiteto?
Harmoniko lahko vsak hip potegneš iz nahrbtnika in ustvariš množen žur. Drži tudi, da smo izgubljeni in potrebujemo podporo in ta glasbo jo daje. Potrebujemo objekt, s katerim lahko vzpostavimo nacionalno identiteto. Čeprav ne vem, zakaj jo mi ravno s harmoniko. Smo zgubljeni pa iščemo oporo.
In kam naj gre sicer posameznik brskat, ki ugotavlja, da ga glasba res zanima, in ga nenadoma prešine, da mu radio ne ponuja vsega.
Na internet, kam pa drugam? To je njegova dobra plat. Moraš pa raziskovati in ko boš našel, boš vedel, kaj si iskal. Če ne boš, ne veš, kaj hočeš.
