Tiskane izdaje
Ljubljana – Klop v parku si navadno ne zasluži veliko pozornosti. Je pač del mestnega pohištva in ni pretirano zahtevna za uporabo. Nanjo se usedemo, včasih uležemo. Koreografinja in plesalka Mateja Bučar pa se s svojimi plesnimi kolegi vanjo udobno namesti, recimo, z glavo navzdol. Si lahko zamislite, kaj vse počne s pločnikom?
Pot od doma do šole ali službe bi lahko bila precej bolj zabavna, če bi se tako igrali z urbano opremo. Zakaj na to ne pomislimo pogosteje?
Reciva tako: ne samo pri projektu Neumestljivi, Nedoumljivi, ki ste ga v uvodu skicirali, tudi sicer se sprašujem, kako arhitektura mesta vpliva na nas. Mi ustvarjamo urbanost ali ona nas? V vsakem primeru smo neločljivo povezani.
Poleg tega je naše gibanje – hoja v službo, ustavljanje pred semaforjem, tek za avtobusom – predvidljivo prav zato, ker je že organizirano in tako rekoč koreografirano. Ko nato v predstavi s sinhronim gibanjem teles poudarjamo to dejstvo, poizkušamo doseči estetski užitek.
Meščani se prelevimo v plesalce takoj, ko zapustimo stanovanje?
Vožnja, hoja, posedanja, srečevanja so naši organizirani protokoli in, kot rečeno, nekakšna neustavljiva urbana koreografija. Podobno velja tudi za arhitekturne elemente. Toliko plasti je v mestu, ki jih je mogoče nenehno odkrivati. Toda zakaj bi bila pločnik ali klop redno nevredna posebne pozornosti? Kaže, da zato, ker je naša narava takšna, da zaznavamo le tisto, kar je pomembno za neposredno preživetje.
Z urbano koreografijo hočemo prestreči prav pojave, ki bi sicer zaradi tega ostali neopaženi in ki se pretakajo med našo notranjostjo in zunanjim, konkretnim, urbanim in javnim prostorom.
Kako dobri sogovorniki pa smo vsi tisti, ki v njem bivamo, in vas po naključju opazimo?
Če med izvajanjem predstave pademo v vidno polje mimoidočega, in če mu estetski učinek gibanja ustreza, vstopi v komunikacijo. Če se odzove, se bodisi zasmeji, začudi ali pa pripomni, da smo najbrž zmešani. Velikokrat vzame telefon in nas fotografira.
Včasih so odzivi burni, celo napadalni, verjetno zaradi stiske, presenečenja ali zmedenosti, ker se mu zdi zapleteno razbrati, kaj pripovedujemo. Spet druge premaga radovednost in vpraša, kaj počnemo, ali pa ga zanima, na kakšnem konceptu ali ideji temelji prikazano.
Nas bega protokol? Na ulici, trgu, v parkih ni odra, zastor se ne spusti in ne vemo natanko, kdaj, recimo, ploskati?
O protokolu v javnem prostoru se seveda sprašujemo tudi mi. V gledališču so odnosi bolj jasni. Je pa res tudi, da mi s predstavami včasih hodimo po tanki črti med življenjem in umetnostjo. Kar nazadnje oddamo, je nepričakovano darilo Ljubljančanom oziroma vsakomur, ki nas vidi.
Dogodkov posebej ne napovedujemo, želimo, da nas mimoidoči opazijo kot nekaj, kar je lahko čisto vsakdanje in hkrati čisto nevsakdanje.
Z arhitekturo eksperimentirate tudi, ko niste v službi umetnosti?
Zanimivejša se mi zdi odločitev, da na »umeten način« (kot pač umetnost rada počne) uporabimo gibanja in gibe ljudi v mestu in na svoj način podvojimo ali potrojimo vsakdanje življenje. Takšna podvojitev ljudi preseneti in sproži kopico vprašanj.
Večkrat uporabljamo zelo preprost, vsakemu znan gib ali gesto ter jo med seboj popolnoma sinhroniziramo. Tako nekaj, kar je popolnoma vsakdanjega, nenadoma postane povsem nevsakdanje. Zanimajo nas prav prikrite dimenzije vsakdanjosti in, kar poizkušamo doseči, je, da se tu in tam, v utečenem urbanem ritmu mesta, pojavijo nekakšne nepravilnosti in nelogičnosti, ki jih tam seveda nihče ne pričakuje.
Vam je v mestu zato, ker ga natančneje raziskujete, tudi udobneje?
Da, skoraj lahko rečem, da je tako, raziskovanje je proces in skozenj tako stalno razvijamo in nadgrajujemo, kar počnemo. Zanima me, recimo, kako arhitektura, ki jo gradi človek, vpliva na naše bivanje in življenje. Koliko nas vznemirjajo in kaj nam ponujajo njeni detajli, robovi, vogali, okrasja vsakršnih stavb, ploščadi, pločnikov ali garaž, ki zrastejo na novo ali tistih, ki že dlje bolj ali manj kljubujejo času. Kaj to proizvaja? Kako se generira naše življenje oziroma bivanje v tej soodvisnosti?
Koš z naborom idej je brez dna?
Lahko bi rekla, da je neizčrpen. Nekoč je moja koreografska praksa temeljila predvsem na delu na odru. Potem pa je objekt raziskovanja postalo tudi mesto, ki ima to zanimivo lastnost, da je kot objekt hkrati abstrakten in, seveda, popolnoma uporaben.
Ko se osredotočiš na klopi, stebre, ročaje, pločnike, robnike, luščiš nove pomene. Recimo, lotimo se veleplakatov, ki jih sicer v mestnem vrvežu napol nezainteresirano spregledujemo enega za drugim dan za dnem, mi pa jih zato zelo dolgo, intenzivno, zamaknjeno in nepremično opazujemo – s čimer poskušamo utelesiti prav tisto iluzijo, zaradi katere oglaševalec v prvi vrsti verjame, da je ogromen plakat treba obesiti: da bi mimoidoči zastal ter nepreklicno in nepremično proučeval bogastvo, ki ga plakat razkriva.
Kako v predstave lovite zvok mesta in njegov vonj?
Zvok nas vedno spremlja, ljudje tudi. Brez njih tudi nas tako rekoč ni. Vsaj enega gledalca potrebujemo. Zato sredi noči skoraj nikoli ne izvajamo tega dela. Nam pa delo v megli recimo ni tuje.
Ko smo delali Zeleno luč, prvi projekt v seriji, smo se zgodaj zjutraj odpravili na obrobje mesta. Izvajali smo koreografijo na prehodih za pešce, kjer so ljudje, na pol predramljeni, hiteli v službe. Tisti krmežljavi vozniki, ki so na semaforjih čakali na zeleno luč, so se dobro prebudili.
Kdaj vas je nazadnje kakšen projekt druge skupine tako predramil?
Skupin, ki so oder zamenjali z ulicami, je vse več. Mene v tem pogledu ne zanima ta aspekt, da tisto, kar sicer počnemo v notranjščinah, le prenesem v javni prostor. Prav mesto in urbanost sama sta tu material. Namesto gledališke scene je na voljo vsa mestna arhitektura, namesto glasbe zvok avtomobilov in ljudi, namesto luči pa sonce ali pa večerna mestna svetlobna realnost.
Saj, zakaj ne bi bil oder ves svet?
Če bo možno, bom pri tem nekoliko vztrajala. Urbani prostor je material in v tem pogledu lahko vzamemo vse, kar ne imenujemo notranjost.
Nekako kot ementaler: luknje lahko predstavljajo notranjosti, kot so delavnice, razredi, šole, odri, domovi, pisarne, ostalo pa je zelo konkretna tvarina, ki pravzaprav vse drži skupaj in narazen in prevezuje vse, prostore ali praznine ...
Znan je rek, da pisatelji vse življenje pišejo isto knjigo, čeprav to zmorejo na zelo različne načine. Mislim, da se podobno lahko rečem tudi za koreografsko delo, pri čemer vestno iščemo sveže momente, ki bi nas in vas vedno znova pritegnili.
