Čamac – rešilni čoln za mlade

Ljubljana – V slavnostnem, a domačnem ozračju se je v torek na Zaloški 220 zbrala nemajhna množica mestnih veljakov in mladih krajanov, da bi slovesno odprla nove prostore četrtnega mladinskega centra Zalog in obenem proslavila deseto obletnico centra, ljubkovalno imenovanega Čamac.

Zalog, kot že ime namigne, je za logom, za obvoznico, bogu za hrbtom tako rekoč, bolj kot ne pozabljeno predmestje Ljubljane z majhno skupnostjo, kamor povprečen Ljubljančan redko zaide. Da je mestna občina ravno tam leta 2007 odprla prvi četrtni mladinski center, je kriv incident. »V tukajšnji šoli so učenci razbili 36 okenskih stekel in občina je pohitela z odprtjem ČMC Zalog, čeprav je bilo pred tem načrtovano odprtje centra za Bežigradom,« se spominja Erika Dolenc, ki je, takrat stara 25 let, prevzela vlogo prve koordinatorke programa.

Že profesorica Metka Kuhar je v raziskavi o potrebah mladih v Ljubljani ugotavljala, da mladi nimajo prostorov, kjer bi se zadrževali v prostem času, in da mladinske organizacije nimajo pravih mehanizmov, da bi se jim približali. Tudi mladi iz Zaloga so svojo »dnevno sobo na robu mesta« ali Čamac, kot so jo ljubkovalno poimenovali (verjetno tudi zato, ker je bil center za mnoge nekakšen rešilni čoln), posvajali postopoma. Najprej so tja hodili najstniki od 11 do 18 let, potem so vedno pogosteje v center zahajali starejši fantje. Takrat se je začelo zares, pravi Erika Dolenc, diplomirana socialna delavka. Petdeset kvadratnih metrov velik prostor je kmalu postal pretesen. »Popoldne je bilo pri nas nabito polno, nisi imel kam sesti. Ampak saj veste, če v majhen prostor natrpaš petdeset mladcev, ki so že tako naravnani k temu, da radi kaj ušpičijo, je to tempirana bomba.«

Organizirano kratkočasje

Zato mladim zgolj ponuditi prostor, kamor lahko zahajajo, ni dovolj. »Treba ga je napolniti z dušo,« poudarja sogovornica. Najprej so jih poskušali privabiti z vsebino, različnimi delavnicami, za katere še sami niso bili prepričani, da bodo mlade res pritegnile. »Sem sem prišla naravnost s fakultete, brez izkušenj, v gnezdo podivjanih mladostnikov, brez pravil. Vse smo sproti vzpostavljali. Na začetku nismo imeli niti namiznih iger, ročnega nogometa, ničesar. Da sem z njimi navezala stik, sem jim predlagala, ali bi se igrali igrico Ugani kdo, ko si nekdo zamisli osebo, drugi pa poskuša uganiti, katera je.« Da niti sami niso dobro vedeli, kaj naj bi počeli v svoji novi dnevni sobi, prizna tudi danes 21-letni Haris Halilović, medtem ko nežno pazi, da se enoletni sinček njegovega prijatelja Nikole ne bi spotaknil med raziskovanjem po mizi. »Vidite, moji otroci imajo otroke,« skoraj solzna ugotavlja Erika in doda: »Seveda me prevzamejo čustva, če sem nekoga spremljala od zgodnjih najstniških let, mu pomagala reševati naloge, zdaj pa ga vidim, kako nežno skrbi za svojega otročka.«

Veliko mladih je začelo v Čamac zahajati vsakodnevno. Tu so lahko v miru naredili domačo nalogo, poiskali pomoč pri učenju, pisanju prošenj, drugi so prišli po razumevanje in nasvet pri težavah s policijo ali sodiščem. Postopoma je Erika Dolenc pridobila njihovo zaupanje in še bolj pomembno – spoštovanje. Socialni delavec, ki dela z mladimi, mora namreč imeti poseben čut, ki se ga ne da naučiti na univerzi. Mladim mora biti učitelj, prijatelj, zaupnik, vzornik, psiholog, mama in oče hkrati, včasih pa tudi čustvena boksarska vreča, priznava Dolenčeva. »Vedno sem jih poslušala, nikoli obsojala,« dodaja, čeprav jih je spoznala v marsikakšnem stanju.

»Težko je biti Erika, ker Erika je samo ena,« z navihanim nasmeškom prizna dvajsetletni Stefan Cakić, štiriindvajsetletni Nikola Školnik pa obuja spomine, koliko drugih socialnih delavk je solznih zapustilo Čamac, ker niso zmogle pritiska. »Enkrat sem videl, da v Čamcu še ob 21. uri gorijo luči, čeprav se zapre ob 19. uri. Notri je gruča mladih plesala ob glasni glasbi, v kotu pa je popolnoma nemočna sedela socialna delavka,« pripoveduje v slogu To so Gadi, drugi pa se v glasnem krohotu šalijo, da so nekje še vrezane črtice, koliko socialnih delavk so »pregnali«. Zato so težko sprejeli novico, da jih Erika Dolenc zapušča – odslej bo mladim svetovala na zavodu za zaposlovanje. »Napišite v Delu, naj nam vrnejo Eriko nazaj,« so me rotili. A njene odločitve o novem izzivu ni omajala niti peticija, ki so jo mladi zmaji množično podpisovali.

Za mlade in z njimi

Po Zalogu se je nekaj let po odprtju centra začelo govoriti, da se tam zadržujejo otroci iz nižjega socialnega razreda, mladi druge generacije, mladoletni prestopniki in tisti, ki imajo težave v šoli, in lokalno skupnost, ki je že prej skeptično gledala na novoustanovljeni mladinski center, so zajeli predsodki. »Govorilo se je, da center obiskujejo 'čefurji in kriminalci'. Starši mlajših otrok niso pustili v center, pa tudi dekleta se niso rada zadrževala tu. Zato smo začeli uvajati urice, namenjene samo dekletom, prirejali kuharske delavnice, tečaje ličenja, pogovore o 'ženskih' temah ...« pripoveduje Dolenčeva. Čamac je postal meeting point. »Šel si v Čamac, ker si vedel, da boš tam srečal vse, ki jih poznaš,« je svojo izkušnjo komentirala Beti Pečaver, nekdanja mlada zmajevka.

V Čamcu so prosti čas snovali v sodelovanju z mladimi in za njih. Kmalu so tudi sami prišli na dan z idejami, kaj vse bi lahko tam počeli. Tako so že pred desetimi leti začeli s treningi kikboksa in boksa in se prek delavnic spoznali z najrazličnejšimi dejavnostmi, cirkuškimi veščinami, trebušnim plesom, igranjem na bobne in tolkala, se navdušili nad šahom in se spoznavali s človekovimi pravicami – ti pogovori so bili vedno najbolj obiskani, pravi Erika. »Mitja Blažič, ki je vodil delavnico, je prestal ognjeni krst, ampak ko so ga vzeli za svojega, je bil ves njegov trud povrnjen. Padali so predsodki in veliko so se naučili.«

Kdaj pa kdaj so se poskusi druženja tudi izjalovili, pa naj je bilo vanj vloženega še toliko truda. »Za adrenalinski park se jih je prijavilo za cel avtobus, potem pa je deževalo in prišlo jih je dvanajst,« se spominja Dolenčeva. Ampak Stefan še vedno ne more pozabiti izmenjave, enotedenskega potovanja v Nemčijo leta 2014, pri čemer ponosno razpre jopico, da se na majici pokaže napis Frankfurt – ki si jo je tam kupil za spomin. »Šli smo še v Čateške toplice, na smučanje v Cerkno, na Bled, v Gardaland ...« Največ obiskovalcev je vsako leto privabil nogometni turnir in celo župan Janković je na otvoritvi priznal, da se v Zalogu »fuzbal igra oštro«.

Ob svojem obisku jim je župan tudi obljubil, da jim bodo dan pred napovedano delovno akcijo, 7. aprila, pred center pripeljali pesek, da ga bodo razgrabili. Takih akcij je bilo doslej že veliko in dela se mladi ne branijo. Postavili so zaščitno mrežo za golom na nogometnem igrišču, tja namestili žaromet, obnovili zid ob šolskem igrišču ... »Ker vemo, da to delamo zase, nam ni težko,« pove Stefan, ki je z Nikolo pred torkovo otvoritvijo uredil okolico Čamca. »In to ne zaradi župana, on je prišel za pol ure, mi smo tukaj vsak dan. Če ne bomo spoštovali sebe, nas ne bo nihče,« resno odvrne Stefan. »Če nekaj naredijo sami, vedo, koliko truda je treba vložiti, zato na te stvari tudi pazijo in jih ne uničujejo, kar se je dogajalo prej,« še komaj slišno pristavi Erika Dolenc, saj jo že preglasijo razigrani glasovi, »a se spomniš, ko smo enkrat kolo postavili na streho cvetličarne, ali pa ko smo sprožili gasilni aparat in z gasilno peno pobelili vse okoliške stavbe, in ko je Miloš Erikinemu sodelavcu Marku Taljanu dvignil avto in ga postavil pošrek čez pot, pa ko smo se skrili v vece in je Erika center že zaklenila, pa se je sprožil alarm in je morala nazaj, pa ko smo ...«