Časi, ko smo za ognjemet zapravili pol plače, so mimo

Vsakoletni silvestrski ognjemet si v Ljubljani ogleda več deset tisoč ljudi. Lani 40 tisoč. Zdi se, da se mnogi rajanja na prostem udeležijo prav zaradi ognjemeta. Na Kitajskem so v 7. stoletju verjeli, da odžene zle duhove in prinaša srečo in veselje, in tradicija se je ohranila do danes, pravi Barbara Hribar, ki že dvajset let prodaja pirotehniko za domačo uporabo.

Imajo Ljubljančani poseben odnos do pirotehnike?

Eni so navdušenci – teh je sicer vse manj, peščica drugih bi naredila vse, da bi jo prepovedali, večina pa je nevtralnih. Ti si ognjemet radi ogledajo in morda prižgejo manjšo raketo. Mladi še danes norijo za pokom petard, čeprav so že šest let prepovedane. Kljub prizadevanjem okoljevarstvenikov in opozorilom zdravnikov si Ljubljančani ne pustijo vzeti pirotehničnega užitka.

Silvestrski ognjemet po mestih navdušuje. Kaj pa, ko ga pripravijo sosedje?

Narediti profesionalni ognjemet ni enostavno. Je kot sestaviti glasbeno kompozicijo z uverturo in nazadnje velikim finalom. Toda profesionalne rakete niso v prosti prodaji, saj so namenjene za prostrana območja in velike prireditve. Domači ognjemeti, ki jih kupimo v trgovini, niso tako osupljivi, a si vseeno lahko zamislimo, da je nebo platno.

Mnogi imajo pomisleke do zabavne pirotehnike. So morda nezaupljivi glede varnosti, ker na njih piše narejeno na Kitajskem?

Kitajska je največja proizvajalka zabavne pirotehnike in v tem so najboljši. Vse, kar pride na naš trg, pa je treba najprej preizkusiti in šele nato uvrstiti na seznam dovoljenih izdelkov. Pirotehniko so proizvajali tudi v edini slovenski smodnišnici pri nas, v kamniškem Kiku, a so jo pred leti zaprli. Če jo pravilno uporabiš, ni nevarna. A ker je ves december podkrepljen še z alkoholom, se hitro zgodi nesreča. Če izdelovalci petard, ki se sicer dobijo na črnem trgu, razmišljajo o dobičku, pa sta za pirotehnike pri izdelavi na prvem mestu varnost in kakovost.

Kako cvetoč je črni trg pri nas?

V Sloveniji je velik problem. Preganjajo ga, vendar ne dovolj. Inšpektorji so pri nadzoru pravnih oseb zelo strogi, pri fizičnih popustijo. Tudi k nam v trgovino kdaj pride kdo s ponudbo, da bi petarde prodal pod pultom, po nižji ceni. Mladi si jih želijo, in ker so prepovedane, se zatečejo na črni trg. Prav tako pridobljena pirotehnika pa je največkrat kriva za nesreče z razmesarjenimi rokami in odtrganimi prsti, ki jih vsako leto lahko vidimo na fotografijah. To zamolčijo, zato se pirotehniki na splošno godi krivica.

So nas opozorila o varni rabi kaj izučila?

Ljudi res vse bolj ozaveščajo, toda na napačen način: z ustrahovanjem pred neželeno eksplozijo. Tiste, ki želijo uporabiti pirotehniko, na pravilno rabo opozorimo že mi ali pa lahko o njej preberejo na embalaži. S pravilno uporabo si res lahko pričarate praznično ozračje, z eksperimentiranjem pa hitro postanete piroman.

Na Kitajskem z ognjemetom preganjajo zle duhove. In pri nas?

Nekatere hrup, poki, barve in skupinsko veselje sproščajo, spet drugi se pokanja bojijo. V zle duhove sicer ne verjamem in tudi dvomim, da jih je mogoče pregnati samo z ognjemetom. Če pa se malo pošalim, lahko rečem, da poskušamo Slovenci temne sile preganjati bolj s pokom šampanjcev kot s poki raket.

Z raketnimi baterijami si lahko pričaramo vzdušje kot v Dubaju, Parizu, na Havajih, v Copacabani, Sydneyju. Katero bi se najbolj podalo Ljubljani?

Vsaka baterija ima svoje umetniško ime in učinek: beli biseri, barvne zvezde … Za bolj zadržane predlagam vulkan; ne leti vsepovprek, ni poka, le prasketa in je lepo videti. Tudi otroci se ga ne bojijo.

Ognjemet pa ni nujno le del decembrskega praznovanja, kajne?

Določena pirotehnika je na prodajnih policah vse leto. Kupujejo jo ribiči, ki s signalnimi pištolami plašijo kormorane, prav tako se ljudje z ognjemetom radi poveselijo ob rojstnih dnevih in drugih jubilejih ali ob obhajilu. Posežejo predvsem po ognjemetnih svečkah za torto.

Koliko smo pripravljeni odšteti za te užitke?

Časi, ko smo zapravili za pirotehniko pol plače in so kupci hodili iz trgovine s škatlami, so minili. V petnajstih letih se je prodaja prepolovila, med drugim predvsem zaradi recesije in trgovin, ki danes te izdelke prodajajo skoraj med kruhom. To ni prav, tudi zaradi varnosti.

Pogoste so pobude proti silvestrskemu ognjemetu v mestih. Velenje se mu je letos odpovedalo, denar bodo namenili za otroška igrala. Si predstavljate odštevanje do novega leta v Ljubljani brez ognjemeta?

Nameniti denar za dobrodelne namene je lepa gesta, vendar menim, da bi lahko prihranili tudi drugod. December je čas za praznično razpoloženje, in če se poveselimo na javne stroške, ni nič narobe. Morda se bodo tudi velike prestolnice, denimo Sydney, kdaj odrekle ognjemetu. Prav pa je, da se je Ljubljana letos odločila za takega, ki je manj škodljiv za okolje, iz raket iz razgradljivega in do okolja prijaznega materiala.