Tiskane izdaje
Samoorganizirani skupnostni vrt Onkraj gradbišča nasproti glavne železniške postaje je eden od petnajstih krajev v mestu, kjer Gorazd Trušnovec skrbi za čebelje družine. Po izobrazbi arhitekt je pred šestimi leti začel z dvema panjema na domačem balkonu, danes jih ima po Ljubljani petintrideset.
V čem se delo urbanega čebelarja razlikuje od podeželskega?
Tehnologija je enaka, imamo pa malo težji dostop in je pogosto treba plezati na teraso, zato moraš biti kar spreten. V mestnem okolju tudi ni mogoče imeti veliko čebel. Če imaš tri ali štiri panje, sosed verjetno še opazil ne bo, da se kaj dogaja, medtem ko velik čebelnjak pomeni veliko koncentracijo čebel in s tem večjo verjetnost nesoglasij. Je pa v mestu zaradi velike biotske pestrosti težje pridobivati sortni med. Vseskozi nekaj cveti in tako se nektarji med sabo mešajo. Ker čebelam ni mogoče ukazati, kam naj letijo, in ker pokrivajo radij treh kilometrov, prinesejo raznolik nabor okusov. Meni je to všeč, ker na koncu nastane zelo harmonična mešanica. Toda ko sem dal na analizo med s strehe Španskih borcev, so rekli, da bi ga lahko označil za gozdnega. Zanimivo, da lahko sredi mesta pridelaš gozdni med. Ampak čebele dejansko letijo le čez Kodeljevo in že so na Golovcu. Po mestu imam petnajst lokacij, a je med z vsake drugačen.
Koliko pa se ga nabere v letu dni?
Ker imamo stacionarne panje, se nabira po malem celo sezono. Podeželskim čebelarjem se zgodi, da zaradi slabega vremena ne iztočijo niti kozarca medu, medtem ko v mestu prav zaradi biodiverzitete lahko zmeraj pričakuješ vsaj minimum, sicer pa od pet do 35 kilogramov medu na panj.
Kdo so odjemalci mestnega medu?
Najprej družina in prijatelji, imam pa tudi krog rednih strank, ki septembra vsega poberejo, tako da ga decembra skoraj ni več za darila. Ne poznam urbanega čebelarja, ki bi imel težave z zalogami. Marsikdo vzame kozarec samo zato, ker ga zanima, kakšen je mestni med.
V Ljubljani se je urbano čebelarstvo začelo popularizirati šele pred nekaj leti, drugod se je to zgodilo veliko prej. Zakaj ta razlika?
Nimam prave razlage, je pa zanimivo, da se še vedno srečujemo s predsodki, tudi v čebelarstvu. Najprej je tu splošen predsodek do vsega, kar se dogaja v Ljubljani, potem pa še specifičen pomislek, da bo mestni med črn od smoga in težkih kovin. Malce smo tudi moteči, ker se čebelarstvo v mestu ne ujema s tipično slovensko podobo, to je idiličen čebelnjak na neokrnjenem podeželju, ob kozolcu sredi cvetočih travnikov. Medtem ko mi postavljamo neke škatle na betonske bloke in potem nas predstavljajo, kot da smo mučitelji čebel. Toda čebele se fantastično počutijo v mestu. Ne ostane nam drugega, kot da s svojim delom in rezultati dokazujemo, da so predsodki neutemeljeni. Čebelnjaki so stali v Šentvidu, Trnovem in za Bežigradom že pred več kot sto leti. Takrat so bila to predmestja, a jih je Ljubljana z urbanizacijo po drugi svetovni vojni posvojila.
Količina delcev saj oziroma črnega ogljika v Ljubljani pozimi presega dovoljene vrednosti. Kako to vpliva na čebele?
Ne bom trdil, da ni vpliva, saj takšen zrak ne koristi nobenemu živemu bitju, toda čebele od novembra do začetka marca, ko je najbolj intenzivna kurilna sezona, ne zapuščajo panjev. Smog in prašni delci pa v panje ne pridejo.
Mestom se delijo nazivi, kot je 'do čebel prijazna občina'. Ali je lahko mesto prijazno do čebel, če ni prijazno tudi do človeka?
Če je mesto prijazno do ljudi, je tudi do čebel, in nasprotno. Človek je povezan s čebelo, odkar je ozavestil svoje bivanje na tem planetu.
Ko bo izginila zadnja čebela, bo ogrožen tudi človek, je svaril Albert Einstein. Ob množičnih pomorih čebel se danes pogosto postavlja vprašanje, ali obstaja alternativa čebeli.
Čebela sama ne opravi vsega dela, tu so še čmrlji in drugi divji opraševalci. Je pa te težje ali celo nemogoče upravljati, zato smo od čebel nedvomno odvisni. V tehnologiji obstajajo bizarni poskusi, ne vem pa, kam bo šel razvoj, in tudi nisem prepričan, ali je prava smer izumljanje nadomestkov v obliki robotskih dronov oziroma mehanskih trotov, ki opravljajo opraševanje.
Zakaj to ni prava smer?
Dejanje opraševanja je zelo kompleksno, ne gre samo za to, da čebela prileti na cvet, pobere nektar in pri tem spotoma odda nekaj cvetnega prahu ter tako oprašuje. Za tem so bistveno bolj zapleteni kemični procesi. Po novejših raziskavah čebela, ko prileti na cvet, sproži elektromagnetno valovanje oziroma naelektri prašnike. Nisem prepričan, da bi se tak postopek dalo nadomestiti z roboti. Morda delno, toda ne z enakim uspehom. Čebela obstaja 60, 70 milijonov let, verjetno z razlogom.
Zakaj vendarle kdaj ravnamo, kot da je čebela tu le zaradi človeka?
Mi smo tu le kratek čas, in paradoksalno nam je z vsem, kar počnemo, denimo intenzivnim kmetijstvom in uporabo strupov brez poznavanja dolgoročnih posledic, uspelo postaviti preživetje medonosne čebele na kocko. Množično odmiranje čebel se dogaja povsod, kjer je intenzivno kmetijstvo. Namesto da bi stopili korak nazaj in premislili, zakaj se to dogaja, iščemo načrt B, če bodo čebele dejansko izumrle. To je zgrešeno. Izumljamo robote, namesto da bi naredili, kar bi bilo koristno za čebele in planet.
Kaj kot čebelar pravite na to, da se sodobnim stanovanjskim blokom reče čebelnjaki?
V panju je gostota res enormna, je pa organizacija pri čebelah izjemna. S tega vidika to ni tako nelaskava pripomba. Šesterokotna oblika satja je popolna forma, z najboljšim razmerjem med obsegom, površino in prostornino, in čebele so zelo racionalne pri svojem delovanju. Hkrati to temelji na harmoniji v skupnosti, pri čemer pa bi se bilo dobro navdihovati.
