Tiskane izdaje
Pri Ženski svetovalnici, društvu, ki od leta 1993 deluje na področju psihosocialne pomoči in samopomoči žensk, ki so žrtve nasilja, dela kot svetovalka. »Ženske, ki pridejo k nam, so na začetku prestrašene, ker gre za prevlado, premoč, on, povzročitelj nasilja, je vedno tam nekje,« razlaga Tanja Šket, socialna delavka, ena od dveh zaposlenih za psihosocialno pomoč pri svetovalnici, v kateri na leto poišče pomoč okoli šeststo žensk. »Potrebujejo dolgotrajno socialno pomoč, zato skupaj pripravimo varnostni načrt, da bi zaživele brez nasilja, ker je to njihova pravica.«
Kaj opažate skozi pogovore z ženskami, ki se obrnejo po pomoč na svetovalnico?
Opažamo, da so ženske, žrtve nasilja, vedno bolj v stiski. Imajo težave na vseh področjih življenja, spopadajo se z revščino, brezposelnostjo, s prekarnim delom, z ovirami pri doseganju skladnega poklicnega in zasebnega življenja in vse to jim otežuje, da bi nasilen odnos zapustile. Vse bolj so odvisne od povzročiteljev nasilja in ekonomska stiska je eden glavnih razlogov, da ne zmorejo stopiti koraka naprej, da se ne zmorejo osamosvojiti. Na žalost še vedno opažamo, da položaj moških in žensk v današnji družbi nikakor ni enak. Pred kratkim smo slišali poljskega poslanca v evropskem parlamentu, ki je govoril o tem, da moramo imeti ženske nižjo plačo, ker da smo manj inteligentne in šibkejše. Ubesedil je prepričanje mnogih. To je stališče patriarhalnih moških, ki zelo spominja na 18. stoletje.
Ob osmem marcu je »damam« voščil predsednik vlade Miro Cerar. Filozof Boris Vezjak je takšno naslavljanje označil za pokroviteljsko, vsebina čestitke pa po njegovem ženske reducira »na inspirativni moški privesek«.
Za 8. marec rečemo, da je dan žena, kar izraža neko vlogo. Biti žena nekomu, biti dama, ljubica, gospodinja. To so vloge, v katere so nas vzgajali, to so pravila, kakšne naj bi bile: prijazne, mile, znati moramo odpuščati nasilnežu. In marsikatera ženska je ponotranjila, da takšna mora biti, da si zasluži ljubezen. Ženske, ki se takšni patriarhalni miselnosti podredijo, to zahtevajo tudi od drugih žensk. Temu sledi, da ženske družba gleda kot neki objekt, nas presoja in obsoja glede na to, kako opravljamo te vloge. Prepričanja je najtežje spremeniti. Toda verjamem, da če ljudje spreminjamo svoja prepričanja, se s tem spreminja tudi družba. In v nevladnih organizacijah počnemo oboje; ženske, žrtve nasilja z našo pomočjo spreminjajo stališča o nasilju in hkrati družbo opozarjamo na sistemske neenakosti. Na žalost se moramo ponovno boriti za nekatere pravice žensk, ki so jih naše prednice že izborile; za ohranitev pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za ohranitev z javnimi sredstvi dostopne kontracepcije. Naše prednice so bíle večstoletni boj, da smo danes na papirju enakopravne, vendar nismo enakovredne.
Lorena Božac Deležan v članku Ko je najnevarnejša institucija zakon, najnevarnejši prostor dom, najnevarnejša oseba partner med drugim pravi, da čeprav se nasilje dogaja v prostoru »zasebnega«, ima družbene razsežnosti, saj se dogaja ženskam ne glede na rasno, kulturno, nacionalno, versko, razredno ali katero drugo pripadnost.
Nasilje nad ženskami je izraz neenake porazdelitve moči med spoloma. Gre za nasilje po spolu, se pravi, da ženska doživlja nasilje zato, ker je ženska. Doživlja ga, ker je obravnavana kot šibkejša, predstavniki Cerkve bi rekli čustvena – ona da je čustvena, medtem ko da je moški umski in tako glava družine, in tako razmišljanje je žal še vedno zelo razširjeno. Včasih so rekli: pri sosedih je pa veselo, kar ni pomenilo nič drugega kot to, da se dogaja nasilje. Ampak to se dogaja tudi zdaj, v tem trenutku. Pred kratkim nam je ženska opisala, kako je bila z otrokom prisiljena sredi zimske noči zbežati k sorodnikom pred povzročiteljem nasilja. In to še zmeraj velja kot nekaj zasebnega, v kar naj se ne bi smeli vtikati, v smislu, naj se sami zmenijo. Toda če je družina nevaren prostor, je potem tudi družba nevaren prostor.
Prizori nasilja nas spremljajo vsepovsod, pri čemer ne gre le za fizično nasilje. Kako se v nasilni družbi boriti proti nasilju?
Tako, da se o tem pogovarjamo, da ozaveščamo in se zavedamo, da je za žrtve nasilja nujna pomoč. Težava je, da je družba neobčutljiva za nasilje, da marsikdo v nasilnem dejanju ne prepozna nasilja. Ženske so naučene, da morajo biti odgovorne za vse, za odnose doma in v službi, in tako se pogosto počutijo krive, da doživljajo nasilje. Toda mi ji povemo, da je kriva roka, ki jo je udarila. Proti nasilju se borimo tudi s tem, da se vsak posameznik odloči, da je zanj nasilje nesprejemljivo.
Splošno velja, da je vsak odgovoren zase in kriv za lasten položaj. Kako družbeno okolje vpliva na razumevanje nasilja nad ženskami?
To, kar vidimo, je vrh ledene gore. Okolje nasilje vrednoti na podlagi lastnih interesov. Nemalokrat slišimo, kako okolica sporoča žrtvi nasilja, naj potrpi in stisne zobe. Skratka, žrtev nasilja največkrat ne dobi podpore, ki bi jo potrebovala. Tudi ko se obrnejo na pristojne institucije, nam ženske poročajo, da se velikokrat niso počutile slišane in razumljene ter da niso dobile ustrezne pomoči. Ženske, ki pridejo v svetovalnico, že zberejo določene informacije o nasilju, imajo koga, ki jim stoji ob strani in zberejo veliko poguma, da pridejo. Pogovarjamo se o tem, kaj doživljajo, in to poskušamo popredmetiti v smislu, to je nasilje, to je prestopanje meja. Pomagamo jim na vseh področjih bivanja. In čeprav živimo v času, ko je na voljo ogromno informacij, ne morem reči, da ljudje v splošnem vedo, kdaj je bila neka meja prestopljena, kako to umestiti in kako jo postaviti. Namesto tega poskušajo dogodke nasilja potisniti nekam v ozadje zavoljo preživetja. In ker je treba biti lep, nasmejan, dobre volje, nasilje poskušajo pozabiti. Toda to se ne da.
Kaj pa, ko je povzročitelj nasilja družbeni ustroj, ki sili v prekarno delo, brezposelnost, revščino in ne priznava skrbstvenega dela?
Na sistemske neenakosti ves čas opozarjamo. Pred kratkim se je pri meni oglasila ženska, ki so jo po rojstvu otroka odpustili. Zaradi materinstva se nekateri delodajalci ne odločajo za zaposlitve žensk. Pritisk čutijo matere samohranilke, ki delajo in poskušajo narediti vse, da otrok ne bi zbolel, ker bi to pomenilo, da morajo takrat ostati doma. Strah pred izgubo službe je res velik. Mi pomagamo tudi tako, da uredimo varstvo, pri čemer sodelujemo z drugimi prostovoljnimi organizacijami. Pri tem poskušamo biti kreativne, da bi vsaki posameznici in njeni družini lahko čim bolj pomagale. Družbo opozarjamo, gremo v parlament, povemo, da se ne strinjamo, vlagamo peticije in ozaveščamo javnost.
Lilijana Burcar v članku Post-feminizmi v službi neoliberalnega »humanizma«, ko piše o projektih nevladnih organizacij o nasilju nad ženskami, meni, da so takšne terapije sicer nujne, vendar same po sebi komajda učinkovite, saj ne opozarjajo na širše družbene dejavnike in v svoje programe ozaveščanja ne vgrajujejo tudi razumevanja samih družbeno-ekonomskih mehanizmov proizvajanja in vzdrževanja neenakosti med ženskami in moškimi.
Napredek se začne s posameznikom, ki se skozi terapevtski proces toliko opolnomoči, da lahko začne pri sebi uvajati spremembe, ki so potrebne za spreminjanje družbe. Ženske začutijo prvobitno moč, ki jo nosijo v sebi, zato se znajo bolje postaviti zase. Nekatere ženske, ki so preživele nasilje, pomagajo drugim in tako pripomorejo k ozaveščanju žensk. Tako se borijo za svoje pravice in s tem za enakopravnejšo družbo. Sama sem socialna delavka, ki je v času študija hotela rešiti svet. Toda potem sem ugotovila, da moram najprej rešiti sebe in se pri tem ukvarjati s tem, da prečistim vsa prepričanja, ki sem jih v času odraščanja ponotranjila. Brez dobronamernih žensk, ki so se izgradile v to, kar so, mi ne bi uspelo. In zdaj lahko pomagam drugim.
Toda če se hkrati ne prevprašujejo sistemske neenakosti, lahko terapevtsko svetovanje posameznicam traja v nedogled, saj se z njim ne ustvarjajo pogoji za enakopravno družbo.
Ženske so se morale najprej boriti, da so sploh bile obravnavane kot ljudje, potem so se borile za volilno pravico, potem za pravico do izobraževanja, do plačanega dela in da imajo ginekologinjo. Življenje je borba in zdaj imamo me štafeto, da se borimo. Zdaj sem jaz tista, ki mora nekaj narediti, da bo mojim otrokom bolje, in oni bodo imeli svojo borbo. Če to pomeni dolgotrajno delo na sebi v obliki svetovanj in terapije, je pač tako.
Zdi se, da je terapij, pogosto sicer plačljivih, več, toda zakaj kljub temu ni bolje?
Nevladne organizacije smo omejene s financami. Pri nas sva dve zaposleni za psihosocialno pomoč, toda imamo okoli 600 uporabnic na leto. In več kot to ne gre. Zato so tudi druge oblike pomoči nujne. Ženske, ki se oglasijo pri nas, aktivno delajo na tem, da bodo živele življenje brez nasilja, kar je njihova temeljna pravica, in mi smo tu zato, da jim pri tem pomagamo. Prav je, da je na voljo veliko oblik pomoči in da ljudje, ki želijo, lahko delajo na sebi, da jim je bolje.
Ste se v Ženski svetovalnici pridružili protestu 8. marca na Kongresnem trgu pod sloganom Če naša življenja niso nič vredna, protestiramo?
Tokrat se ga nismo udeležile, a ga vsekakor podpiramo.
