Če ne bi bilo izkoriščanja, morda ne bi potrebovali aktivistov

»Čeprav se fasade barvajo na lepše, Rog prav v mestnem središču opozarja na obrobje družbe.«
Objavljeno
09. december 2015 16.15
10.2.2011 Ljubljana, Slovenija. Irfan Besirevic, aktivist drustva Nevidni delavci sveta (IWW).FOTO: JURE ERZEN/Delo
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec

Ljubljana – Na dvorišču nekdanje tovarne koles na Trubarjevi je treba zaviti desno. Tam v dolgi, nizki hiši domuje socialni center Rog. To je prostor, kjer se srečujejo migrantski delavci, izbrisani, prosilci za azil, študenti in drugi aktivisti. Je prostor, kjer prirejajo skupščine, okrogle mize in kjer so med drugim zbirali človekoljubno pomoč za begunce. Ali, kot ga je pred časom v pogovoru za Delo opisala antropologinja Nina Vodopivec, je prostor, kjer se bijejo različne bitke za preživetje.

»Tu počnemo marsikaj,« sede ob topli peči na drva, ki stoji tik za vhodom v center, začne Irfan Beširević. »To je družbenopolitični prostor, odprt za vse. Tu smo delovali izbrisani, Nevidni delavci sveta, prosilci za azil, Svet za vsakogar, Romi,« našteje nekaj iniciativ, ki so nastale ali našle prostor v socialnem centru Rog. Od njegove ustanovitve jih je bilo, kot pravi, veliko.

Pogoj za nastanek centra je bila zasedba opuščene tovarne koles v središču mesta spomladi 2006. Da dotlej ni bilo podobnega prostora, v članku Pravica do gibanja, ki je izšel leta 2013 v reviji Socialno delo, ugotavlja Jelka Zorn s fakultete za socialno delo. »Čeprav se je nov val političnega aktivizma pojavil prav zaradi silnega povečanja nestrpnosti in zaostrovanja protimigrantske politike leta 2000, je bilo potrebno kar nekaj let, da je gibanje dobilo ustrezne prostore,« zapiše Zornova. Socialni center Rog opiše kot »dnevni center, v katerem lahko migrantski delavci, begunci in drugi priseljenci dobijo osnovne informacije o zakonodaji, ki opredeljuje njihove temeljne pravice, prirejajo okrogle mize, sestanke za raznovrstne politične akcije, predavanja in kulturno-umetniške dogodke«. Je varen in dostopen za migrante, meni Zornova, ter hkrati odprt in zaznamovan s kritičnim mišljenjem in radikalnim delovanjem. Je prostor, ki po njenem omogoča razvijanje solidarnostnih mrež ter novih načinov povezovanja in delovanja.

Proizvajanje želja

Beširević je aktiviste, ki zdaj delujejo v centru, spoznal v času, ko so se povezali in organizirali izbrisani prebivalci Slovenije. Kot pravi, so jih podprli in jim pomagali. »Izbris me je resnično prizadel, nisem imel ne zdravstvenega zavarovanja ne hrane, spal sem na prostem,« se spominja Beširević, ki je v Slovenijo prišel star eno leto. »Me je pa neka volja, morda nagon po življenju pripeljal do sem, da sem vse to preživel, vseh dvanajst let izbrisa, da nisem obupal in da sem potem spet začel – in to ne samo zaradi izbrisa – z aktivizmom.«

Ko so leta 2006 zasedli prostore opuščene tovarne Rog, so postavili na noge istoimenski socialni center, kjer so, kot pravi Beširević, prostor takoj dobili tudi izbrisani. Zdaj v njem delujejo številne skupine, za katere po njegovih besedah drugje ni prostora.

Vesna Lemaić se je centru pridružila leta 2011, kmalu po tistem, ko so protestniki gibanja 15o po vzoru gibanja Okupirajmo v drugih državah zasedli ploščad pred ljubljansko borzo. Ker so dnevi in noči postajali vse hladnejši, peči pa so se jim pokvarile, so prostor za skupščine in delavnice našli v socialnem centru Rog. Kot pravi pisateljica, se ji je življenje odtlej spremenilo. »Nezadovoljna sem bila z družbo, kako stvari potekajo, kako narašča izkoriščanje ljudi, hkrati pa sem se v tem počutila osamljeno in nisem vedela, kaj narediti in kako se upreti,« priznava. »Ne morem reči, da se zdaj v kapitalistični družbi počutim dobro, toda našla sem skupnost. Če smo skupaj in se povezujemo, imamo večjo moč in lahko več naredimo. In od takrat se pravzaprav počutim bolj močno. Skupaj analiziramo razmere, načrtujemo kampanje in akcije, in ne čutim več toliko brezupa.« Kot pravi, ji poleg političnega delovanja veliko pomeni sama skupnost v smislu medosebnih vezi in socialne mreže.

Tudi Aigul Hakimova je tako kot Beširević v centru že od začetka. V Biškeku, glavnem mestu Kirgizije, je končala študij mednarodnih odnosov in diplomacije ter leta 2001 prišla na doktorski študij v Ljubljano. Od takrat je aktivna v boju za pravice migrantov, kar zdaj počne tudi v okviru Protirasistične fronte. Socialni center Rog razume kot prostor sodelovanja, medsebojnega učenja, emancipacije in proizvajanja želja. »Številne iniciative, ki so se ukvarjale z 'boji manjšin', pri čemer mislim na gibanje prosilcev za azil, gradbenih in drugih delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, so omogočile, da že od samega začetka obstaja enakost v sodelovanju. Aktivisti, delavci in begunci smo skupaj gradili uporniške prakse.« In čeprav se socialni center jasno opredeljuje do oblasti in je njegova načelna drža antagonistična, je bilo, kot pravi, v primeru Nevidnih delavcev sveta pomembno, da je oblast prisluhnila gibanju delavcev, ki so razkrili nepravično, izkoriščevalsko in goljufivo ravnanje delodajalcev ter slabo zakonodajo.

V družbi enakosti in brez izkoriščanja morda ne bi potrebovali aktivistov, pri tem razmišlja Beširević, toda ker ni videti, da bi se to kmalu zgodilo, se bodo morali za vse to verjetno bojevati tudi zanamci. »Če pogledamo samo vse te hudičeve vojne in koliko je že bilo protestov, koliko ljudi je na ulicah sporočilo, da hočejo mir, vendar miru ni,« meni Beširević. »Ampak treba se je boriti naprej, morda nam pa uspe.«

Vesna Lemaić, ki v lani izdanem romanu Kokoška in ptiči med drugim rekonstruira dneve upora v Sloveniji, je prepričana, da je družba vedno v nekem procesu in da moramo zato vseskozi opozarjati na neenakosti, ki se ves čas pojavljajo. »Ni problem le izkoriščanje, ampak tudi razmerja moči. V neki družbi, v kateri je manj vidnega izkoriščanja, so lahko še vedno problem seksizem, rasizem, ksenofobija, homofobija. Je pa dobro delati v smeri, da se to izkorenini.« In aktivist je po njenem vsak, ki si želi družbo enakosti, ki ne privoli v to, kar živimo danes, temveč hoče živeti v skupnosti, kjer bo življenje vredno človeka. »Ni nekega lika aktivista, nekoga, ki je popolnoma izobražen in se povsem zaveda vsega – tega ni,« razmišlja. »Aktivist je lahko tudi nekdo, ki dnevno bije neke manjše bitke, in ni nujno, da deluje v skupnosti.«

Novi odpori, nove izkušnje

V socialnem centru Rog se te dni, potem ko so več tednov zbirali človekoljubno pomoč za begunce in jo redno odvažali na mejne prehode, pripravljajo na današnje demonstracije v Ljubljani s sloganom Za mir in drugačno Evropo. So eni od množice civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki so se podpisali pod poziv proti vojnam in za solidarnost. »Verjetno je že mogoče povleči jasno linijo med zadnjimi protesti, vstajami, protesti proti vojni v Iraku leta 2003 in proti vstopu v Nato, torej o tem, kako se množi ljudski upor,« razmišlja Lemaićeva. »Čeprav so vzponi in potem vmes tudi zatišje, se zdi, da vendarle ves čas malce vre. Po vsakem novem odporu hkrati dobimo izkušnje, kako se organizirati in kakšne taktike ubrati, in to je pomembno.«

In čeprav je prostor, v katerem domuje socialni center Rog, začasen – mestna občina namreč tam že nekaj let napoveduje center sodobnih umetnosti – se po besedah Irfana Beširevića s tem posebej ne obremenjujejo. »Ko bo prišel čas, bomo ali našli druge prostore ali pa branili te,« pravi, vendar takoj doda: »Verjetno bo to drugo.«

Leimaićeva je hkrati prepričana, da je Rog »že zelo vkoreninjen« v Ljubljano, center mesta in samo lokalno skupnost. »Spletle so se močne socialne vezi, zato mislim, da bi mestna oblast z rušenjem izzvala hud odpor,« poudarja. »Čeprav se fasade v Ljubljani barvajo na lepše, Rog, tak, kakršen je, prav v mestnem središču opozarja na obrobje družbe, ki je vse širše, in da kljub novim fasadam večini prebivalstva ni lahko preživeti.«